Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov