Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov