Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov