Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

14.12.2020

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.

Maribor : Kulturni center, 2020

Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.

Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva  človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo  nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.

Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:

„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“

Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.

Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:

„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“

Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tomaž Lapajne Dekleva: Zelo kratke zgodbe

14.12.2020

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Ivan Lotrič.

Maribor : Kulturni center, 2020

Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.

Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva  človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo  nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.

Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:

„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“

Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.

Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:

„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“

Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...


23.02.2022

Skrivno društvo KRVZ

Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL


22.02.2022

Zgodba o ljubezni in ženskah v svetu, ki ga vodijo moški

Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.


21.02.2022

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Barbara Zupan


21.02.2022

Franci Novak: Obvoz

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Jure Franko.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


Stran 41 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov