Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov