Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov