Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

18.01.2021

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Izraz 'diafanije' je množina priložnostno prevzete in podomačene grške besede diapháneia, ki pomeni prosojnost; poenostavljeno rečeno se nanaša na razlagalsko odstiranje, ki se mu posvečata Jožef Muhovič in Vid Snoj, ter na vzajemno osvetljevanje literarnih in likovnih umetnin. Knjiga je napisana v dialogih, torej jo vsaj delno usmerja nepredvidljiv potek pogovora, a poglavja so tudi skrbno pripravljene učene razprave.

Splošni vtis je, da so Diafanije bolj knjiga o slikarstvu; literatura je nekoliko v ozadju, čeprav del potrebne napetosti izvira iz vzporednega branja slik in literature. Občutek neravnovesja je nekoliko povezan z izborom: vse ali skoraj vse obravnavane slike so razvpite – od Vermeerjeve Ženske v modrem, ki bere pismo, do Lovcev v snegu Pietra Bruegla starejšega. Z literarnimi deli ni tako: večinoma so pesmi, vse bolj ali manj moderne, poezija pa, kot vemo, vse bolj postaja stvar posvečenih. Tega ne bi mogli reči za roman Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa in kajpak še manj za Sveto pismo, ki sta v paru z Géricaultevim Splavom Meduze in Trojico Andreja Rubljova. Razen v zadnjem primeru je zmeraj slika navdihnila literarno besedilo; mimo tega je v izročilu biblijskega slikarstva likovno-literarna povezanost samoumevna.

Diafanije so bogata knjiga. Ker se vsako poglavje posveča samo dvema deloma, so razlage podrobne, poglobljene in široke. Začenjajo se z biografskimi podatki o slikarju oziroma pesniku, v nadaljevanju pa ob ožje likovnih pristopih upoštevajo zgodovinski in družbeni kontekst, filozofske vidike, kritične poglede ter anekdote. Nobena slika ali besedilo ni samo predmet razlage, temveč tudi optika, skozi katero uzremo umetnika, njegov čas in drugo, kar more 'od zunaj' obogatiti razumevanje. Ker so dela izbrana iz treh tisočletij, in zaradi številnih navezav, lahko rečemo, da knjiga v obrisih odseva vso evropsko kulturno zgodovino. Opraviti imamo torej z ambicioznim poskusom, in to z uspešnim. Ker sta Snoj in Muhovič ves čas tako ali drugače opredeljena, spodbujata premislek in nove dialoge, ki se bodo odvili zunaj platnic. Tako se izpolnjuje poslanstvo knjige, bralec pa se, če ponovimo metaforo iz predgovora, čuti povabljenega k mizi, za katero se razpravlja.

Kar zadeva kritične pomisleke, bi najprej lahko rekli, da se nekatere razlage, zlasti tiste, ki prepoznavajo transcendentne razsežnosti slik, utegnejo bolj stvarno mislečemu bralcu občasno zdeti pretirane. Poglavje o Vermeerju se denimo precej posveča iskanju vzporednosti med sliko Ženska v modrem, ki bere pismo in izročilom upodabljanja Marijinega oznanjenja. Misel je med drugim utemeljena z zabrisanim modrikastim madežem na steni, s tako imenovanim odprtim kadrom ter z izraženim stremljenjem k transcendenci v pesmi Tomasa Tranströmerja. Razlaga se posredno opira tudi na spodrsljaj, namreč na napačno branje zemljevida na sliki; na njem naj bi pisalo terra incognita, to pa naj bi pomenilo Ameriko. V resnici napis ni viden in zemljevid prikazuje Nizozemsko. Spodrsljaji so ob široki zasnovi knjige kajpak neizogibni in po količini niso omembe vredni, poleg tega se avtorja tudi ves čas zavedata, da so nekatere razlage bolj subjektivne – vprašanje je le, če je njihova zanimivost v sorazmerju s prostorom, ki ga zasedajo. Nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi ob razpravljanju o bibličnih razlagah van Goghove Zvezdne noči.

Na nekaterih mestih, tudi v prvem poglavju, bi mogoče kakšno besedo več zaslužile zgodovinske okoliščine. Razlogi za to, da se je slikarstvo na Nizozemskem odprlo meščanskemu okusu, obšlo hierarhijo zvrsti ter prineslo realizem, trg umetnin in navsezadnje Vermeerjeve žanrske slike, so v Diafanijah sicer pojasnjeni, vendar šele v zadnjem poglavju, ob Brueglu, dve širši okoliščini pa ostaneta precej v ozadju. Ena je verska toleranca in velika duhovna svoboda Nizozemske, ki sta jo v času Vermeerjevega življenja vsak po svoje uživala filozofa René Déscartes in Baruch Spinoza, pa tudi sam slikar; navsezadnje je bil katolik – konvertit, ki je slike prodajal v kalvinisitični republiki. Druga taka okoliščina je dejstvo, da je bilo dogajanje na Nizozemskem v 17. stoletju, na pragu Newtonovih odkritij, del znanstvene revolucije. Ta se je Vermeerja morala tako ali drugače dotakniti, že zato ker sta bila v Delftu z izumiteljem mikroskopa van Leeuwenhoekom praktično soseda. S tem se odpira vprašanje njegove uporabe optičnih pomagal, ki verjetno ni trivialno.

Bralci bodo v Diafanijah bržkone različno sprejeli tudi teoretična mesta, ki so včasih nekoliko nenazorna in naporna; tak je konec prvega poglavja, ki variira temo razmerja med realnostjo medija in realnostjo iluzije pri Vermeerju; res pa je kakšna druga teoretična tema razložena bolj pregledno, denimo tako imenovane interpretativne projekcije v zvezi z van Goghovo Zvezdno nočjo. To ni toliko stvar teorije kot jasnosti; Diafanije so tudi sicer včasih jezikovno zahtevne, morda ne zmeraj enako upravičeno.

Problem teoretiziranja je drugje: podobno kot razlaganje gre lahko predaleč. Vprašanje je v našem prostoru občutljivo, pri Angležih pa ne preveč; Julian Barnes je desetletje po izidu Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, pač ko so ga o tem povprašali, mogel prostodušno povedati, da se ne vidi kot postmodernista, da ga teorija ne zanima in da se po njegovem literatura rojeva iz življenja. (Med slikarji je pozneje nekaj podobnega rekel Lucian Freud, nedvomno v grozo svojega mrtvega dedka). Po izidu Flaubertove papige v osemdesetih letih je evforična teorija postmodernizma Barnesa vzela za svojega in si do danes skuša prisvojiti vsak njegov novi roman. Diafanije pisatelju v tem pogledu niso čisto prizanesle, izražen je celo očitek, da ni radikalen postmodernist. Morda je to vendarle nekoliko nespoštljivo, sploh ker Barnes sodi v peščico najboljših živečih angleških pisateljev in ker je Zgodovina verjetno njegov najboljši roman.

Po izraženih pretežno načelnih in subjektivnih zadržkih je treba ponoviti misel, da so Diafanije Jožefa Muhoviča in Vida Snoja bogata knjiga – informativna, pa tudi premišljena in dobro argumentirana ob obravnavanju zahtevnih tem, kot je denimo Cézannovo slikarstvo samo po sebi. Dialogi niso brez literarnih kvalitet, kar je najbolj opazno v skladnem in tekoče napisanem zadnjem poglavju, o Brueglu. Tako bi na mestu sklepa lahko kvečjemu zastavili dve vprašanji: kdaj izide naslednji del Diafanij  in – ker bo to prej ali slej itak kdo vprašal oziroma vprašala – koliko bo v njem obravnavanih slikark in pesnic.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

18.01.2021

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Izraz 'diafanije' je množina priložnostno prevzete in podomačene grške besede diapháneia, ki pomeni prosojnost; poenostavljeno rečeno se nanaša na razlagalsko odstiranje, ki se mu posvečata Jožef Muhovič in Vid Snoj, ter na vzajemno osvetljevanje literarnih in likovnih umetnin. Knjiga je napisana v dialogih, torej jo vsaj delno usmerja nepredvidljiv potek pogovora, a poglavja so tudi skrbno pripravljene učene razprave.

Splošni vtis je, da so Diafanije bolj knjiga o slikarstvu; literatura je nekoliko v ozadju, čeprav del potrebne napetosti izvira iz vzporednega branja slik in literature. Občutek neravnovesja je nekoliko povezan z izborom: vse ali skoraj vse obravnavane slike so razvpite – od Vermeerjeve Ženske v modrem, ki bere pismo, do Lovcev v snegu Pietra Bruegla starejšega. Z literarnimi deli ni tako: večinoma so pesmi, vse bolj ali manj moderne, poezija pa, kot vemo, vse bolj postaja stvar posvečenih. Tega ne bi mogli reči za roman Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa in kajpak še manj za Sveto pismo, ki sta v paru z Géricaultevim Splavom Meduze in Trojico Andreja Rubljova. Razen v zadnjem primeru je zmeraj slika navdihnila literarno besedilo; mimo tega je v izročilu biblijskega slikarstva likovno-literarna povezanost samoumevna.

Diafanije so bogata knjiga. Ker se vsako poglavje posveča samo dvema deloma, so razlage podrobne, poglobljene in široke. Začenjajo se z biografskimi podatki o slikarju oziroma pesniku, v nadaljevanju pa ob ožje likovnih pristopih upoštevajo zgodovinski in družbeni kontekst, filozofske vidike, kritične poglede ter anekdote. Nobena slika ali besedilo ni samo predmet razlage, temveč tudi optika, skozi katero uzremo umetnika, njegov čas in drugo, kar more 'od zunaj' obogatiti razumevanje. Ker so dela izbrana iz treh tisočletij, in zaradi številnih navezav, lahko rečemo, da knjiga v obrisih odseva vso evropsko kulturno zgodovino. Opraviti imamo torej z ambicioznim poskusom, in to z uspešnim. Ker sta Snoj in Muhovič ves čas tako ali drugače opredeljena, spodbujata premislek in nove dialoge, ki se bodo odvili zunaj platnic. Tako se izpolnjuje poslanstvo knjige, bralec pa se, če ponovimo metaforo iz predgovora, čuti povabljenega k mizi, za katero se razpravlja.

Kar zadeva kritične pomisleke, bi najprej lahko rekli, da se nekatere razlage, zlasti tiste, ki prepoznavajo transcendentne razsežnosti slik, utegnejo bolj stvarno mislečemu bralcu občasno zdeti pretirane. Poglavje o Vermeerju se denimo precej posveča iskanju vzporednosti med sliko Ženska v modrem, ki bere pismo in izročilom upodabljanja Marijinega oznanjenja. Misel je med drugim utemeljena z zabrisanim modrikastim madežem na steni, s tako imenovanim odprtim kadrom ter z izraženim stremljenjem k transcendenci v pesmi Tomasa Tranströmerja. Razlaga se posredno opira tudi na spodrsljaj, namreč na napačno branje zemljevida na sliki; na njem naj bi pisalo terra incognita, to pa naj bi pomenilo Ameriko. V resnici napis ni viden in zemljevid prikazuje Nizozemsko. Spodrsljaji so ob široki zasnovi knjige kajpak neizogibni in po količini niso omembe vredni, poleg tega se avtorja tudi ves čas zavedata, da so nekatere razlage bolj subjektivne – vprašanje je le, če je njihova zanimivost v sorazmerju s prostorom, ki ga zasedajo. Nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi ob razpravljanju o bibličnih razlagah van Goghove Zvezdne noči.

Na nekaterih mestih, tudi v prvem poglavju, bi mogoče kakšno besedo več zaslužile zgodovinske okoliščine. Razlogi za to, da se je slikarstvo na Nizozemskem odprlo meščanskemu okusu, obšlo hierarhijo zvrsti ter prineslo realizem, trg umetnin in navsezadnje Vermeerjeve žanrske slike, so v Diafanijah sicer pojasnjeni, vendar šele v zadnjem poglavju, ob Brueglu, dve širši okoliščini pa ostaneta precej v ozadju. Ena je verska toleranca in velika duhovna svoboda Nizozemske, ki sta jo v času Vermeerjevega življenja vsak po svoje uživala filozofa René Déscartes in Baruch Spinoza, pa tudi sam slikar; navsezadnje je bil katolik – konvertit, ki je slike prodajal v kalvinisitični republiki. Druga taka okoliščina je dejstvo, da je bilo dogajanje na Nizozemskem v 17. stoletju, na pragu Newtonovih odkritij, del znanstvene revolucije. Ta se je Vermeerja morala tako ali drugače dotakniti, že zato ker sta bila v Delftu z izumiteljem mikroskopa van Leeuwenhoekom praktično soseda. S tem se odpira vprašanje njegove uporabe optičnih pomagal, ki verjetno ni trivialno.

Bralci bodo v Diafanijah bržkone različno sprejeli tudi teoretična mesta, ki so včasih nekoliko nenazorna in naporna; tak je konec prvega poglavja, ki variira temo razmerja med realnostjo medija in realnostjo iluzije pri Vermeerju; res pa je kakšna druga teoretična tema razložena bolj pregledno, denimo tako imenovane interpretativne projekcije v zvezi z van Goghovo Zvezdno nočjo. To ni toliko stvar teorije kot jasnosti; Diafanije so tudi sicer včasih jezikovno zahtevne, morda ne zmeraj enako upravičeno.

Problem teoretiziranja je drugje: podobno kot razlaganje gre lahko predaleč. Vprašanje je v našem prostoru občutljivo, pri Angležih pa ne preveč; Julian Barnes je desetletje po izidu Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, pač ko so ga o tem povprašali, mogel prostodušno povedati, da se ne vidi kot postmodernista, da ga teorija ne zanima in da se po njegovem literatura rojeva iz življenja. (Med slikarji je pozneje nekaj podobnega rekel Lucian Freud, nedvomno v grozo svojega mrtvega dedka). Po izidu Flaubertove papige v osemdesetih letih je evforična teorija postmodernizma Barnesa vzela za svojega in si do danes skuša prisvojiti vsak njegov novi roman. Diafanije pisatelju v tem pogledu niso čisto prizanesle, izražen je celo očitek, da ni radikalen postmodernist. Morda je to vendarle nekoliko nespoštljivo, sploh ker Barnes sodi v peščico najboljših živečih angleških pisateljev in ker je Zgodovina verjetno njegov najboljši roman.

Po izraženih pretežno načelnih in subjektivnih zadržkih je treba ponoviti misel, da so Diafanije Jožefa Muhoviča in Vida Snoja bogata knjiga – informativna, pa tudi premišljena in dobro argumentirana ob obravnavanju zahtevnih tem, kot je denimo Cézannovo slikarstvo samo po sebi. Dialogi niso brez literarnih kvalitet, kar je najbolj opazno v skladnem in tekoče napisanem zadnjem poglavju, o Brueglu. Tako bi na mestu sklepa lahko kvečjemu zastavili dve vprašanji: kdaj izide naslednji del Diafanij  in – ker bo to prej ali slej itak kdo vprašal oziroma vprašala – koliko bo v njem obravnavanih slikark in pesnic.


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


Stran 40 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov