Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

18.01.2021

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Izraz 'diafanije' je množina priložnostno prevzete in podomačene grške besede diapháneia, ki pomeni prosojnost; poenostavljeno rečeno se nanaša na razlagalsko odstiranje, ki se mu posvečata Jožef Muhovič in Vid Snoj, ter na vzajemno osvetljevanje literarnih in likovnih umetnin. Knjiga je napisana v dialogih, torej jo vsaj delno usmerja nepredvidljiv potek pogovora, a poglavja so tudi skrbno pripravljene učene razprave.

Splošni vtis je, da so Diafanije bolj knjiga o slikarstvu; literatura je nekoliko v ozadju, čeprav del potrebne napetosti izvira iz vzporednega branja slik in literature. Občutek neravnovesja je nekoliko povezan z izborom: vse ali skoraj vse obravnavane slike so razvpite – od Vermeerjeve Ženske v modrem, ki bere pismo, do Lovcev v snegu Pietra Bruegla starejšega. Z literarnimi deli ni tako: večinoma so pesmi, vse bolj ali manj moderne, poezija pa, kot vemo, vse bolj postaja stvar posvečenih. Tega ne bi mogli reči za roman Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa in kajpak še manj za Sveto pismo, ki sta v paru z Géricaultevim Splavom Meduze in Trojico Andreja Rubljova. Razen v zadnjem primeru je zmeraj slika navdihnila literarno besedilo; mimo tega je v izročilu biblijskega slikarstva likovno-literarna povezanost samoumevna.

Diafanije so bogata knjiga. Ker se vsako poglavje posveča samo dvema deloma, so razlage podrobne, poglobljene in široke. Začenjajo se z biografskimi podatki o slikarju oziroma pesniku, v nadaljevanju pa ob ožje likovnih pristopih upoštevajo zgodovinski in družbeni kontekst, filozofske vidike, kritične poglede ter anekdote. Nobena slika ali besedilo ni samo predmet razlage, temveč tudi optika, skozi katero uzremo umetnika, njegov čas in drugo, kar more 'od zunaj' obogatiti razumevanje. Ker so dela izbrana iz treh tisočletij, in zaradi številnih navezav, lahko rečemo, da knjiga v obrisih odseva vso evropsko kulturno zgodovino. Opraviti imamo torej z ambicioznim poskusom, in to z uspešnim. Ker sta Snoj in Muhovič ves čas tako ali drugače opredeljena, spodbujata premislek in nove dialoge, ki se bodo odvili zunaj platnic. Tako se izpolnjuje poslanstvo knjige, bralec pa se, če ponovimo metaforo iz predgovora, čuti povabljenega k mizi, za katero se razpravlja.

Kar zadeva kritične pomisleke, bi najprej lahko rekli, da se nekatere razlage, zlasti tiste, ki prepoznavajo transcendentne razsežnosti slik, utegnejo bolj stvarno mislečemu bralcu občasno zdeti pretirane. Poglavje o Vermeerju se denimo precej posveča iskanju vzporednosti med sliko Ženska v modrem, ki bere pismo in izročilom upodabljanja Marijinega oznanjenja. Misel je med drugim utemeljena z zabrisanim modrikastim madežem na steni, s tako imenovanim odprtim kadrom ter z izraženim stremljenjem k transcendenci v pesmi Tomasa Tranströmerja. Razlaga se posredno opira tudi na spodrsljaj, namreč na napačno branje zemljevida na sliki; na njem naj bi pisalo terra incognita, to pa naj bi pomenilo Ameriko. V resnici napis ni viden in zemljevid prikazuje Nizozemsko. Spodrsljaji so ob široki zasnovi knjige kajpak neizogibni in po količini niso omembe vredni, poleg tega se avtorja tudi ves čas zavedata, da so nekatere razlage bolj subjektivne – vprašanje je le, če je njihova zanimivost v sorazmerju s prostorom, ki ga zasedajo. Nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi ob razpravljanju o bibličnih razlagah van Goghove Zvezdne noči.

Na nekaterih mestih, tudi v prvem poglavju, bi mogoče kakšno besedo več zaslužile zgodovinske okoliščine. Razlogi za to, da se je slikarstvo na Nizozemskem odprlo meščanskemu okusu, obšlo hierarhijo zvrsti ter prineslo realizem, trg umetnin in navsezadnje Vermeerjeve žanrske slike, so v Diafanijah sicer pojasnjeni, vendar šele v zadnjem poglavju, ob Brueglu, dve širši okoliščini pa ostaneta precej v ozadju. Ena je verska toleranca in velika duhovna svoboda Nizozemske, ki sta jo v času Vermeerjevega življenja vsak po svoje uživala filozofa René Déscartes in Baruch Spinoza, pa tudi sam slikar; navsezadnje je bil katolik – konvertit, ki je slike prodajal v kalvinisitični republiki. Druga taka okoliščina je dejstvo, da je bilo dogajanje na Nizozemskem v 17. stoletju, na pragu Newtonovih odkritij, del znanstvene revolucije. Ta se je Vermeerja morala tako ali drugače dotakniti, že zato ker sta bila v Delftu z izumiteljem mikroskopa van Leeuwenhoekom praktično soseda. S tem se odpira vprašanje njegove uporabe optičnih pomagal, ki verjetno ni trivialno.

Bralci bodo v Diafanijah bržkone različno sprejeli tudi teoretična mesta, ki so včasih nekoliko nenazorna in naporna; tak je konec prvega poglavja, ki variira temo razmerja med realnostjo medija in realnostjo iluzije pri Vermeerju; res pa je kakšna druga teoretična tema razložena bolj pregledno, denimo tako imenovane interpretativne projekcije v zvezi z van Goghovo Zvezdno nočjo. To ni toliko stvar teorije kot jasnosti; Diafanije so tudi sicer včasih jezikovno zahtevne, morda ne zmeraj enako upravičeno.

Problem teoretiziranja je drugje: podobno kot razlaganje gre lahko predaleč. Vprašanje je v našem prostoru občutljivo, pri Angležih pa ne preveč; Julian Barnes je desetletje po izidu Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, pač ko so ga o tem povprašali, mogel prostodušno povedati, da se ne vidi kot postmodernista, da ga teorija ne zanima in da se po njegovem literatura rojeva iz življenja. (Med slikarji je pozneje nekaj podobnega rekel Lucian Freud, nedvomno v grozo svojega mrtvega dedka). Po izidu Flaubertove papige v osemdesetih letih je evforična teorija postmodernizma Barnesa vzela za svojega in si do danes skuša prisvojiti vsak njegov novi roman. Diafanije pisatelju v tem pogledu niso čisto prizanesle, izražen je celo očitek, da ni radikalen postmodernist. Morda je to vendarle nekoliko nespoštljivo, sploh ker Barnes sodi v peščico najboljših živečih angleških pisateljev in ker je Zgodovina verjetno njegov najboljši roman.

Po izraženih pretežno načelnih in subjektivnih zadržkih je treba ponoviti misel, da so Diafanije Jožefa Muhoviča in Vida Snoja bogata knjiga – informativna, pa tudi premišljena in dobro argumentirana ob obravnavanju zahtevnih tem, kot je denimo Cézannovo slikarstvo samo po sebi. Dialogi niso brez literarnih kvalitet, kar je najbolj opazno v skladnem in tekoče napisanem zadnjem poglavju, o Brueglu. Tako bi na mestu sklepa lahko kvečjemu zastavili dve vprašanji: kdaj izide naslednji del Diafanij  in – ker bo to prej ali slej itak kdo vprašal oziroma vprašala – koliko bo v njem obravnavanih slikark in pesnic.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

18.01.2021

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Izraz 'diafanije' je množina priložnostno prevzete in podomačene grške besede diapháneia, ki pomeni prosojnost; poenostavljeno rečeno se nanaša na razlagalsko odstiranje, ki se mu posvečata Jožef Muhovič in Vid Snoj, ter na vzajemno osvetljevanje literarnih in likovnih umetnin. Knjiga je napisana v dialogih, torej jo vsaj delno usmerja nepredvidljiv potek pogovora, a poglavja so tudi skrbno pripravljene učene razprave.

Splošni vtis je, da so Diafanije bolj knjiga o slikarstvu; literatura je nekoliko v ozadju, čeprav del potrebne napetosti izvira iz vzporednega branja slik in literature. Občutek neravnovesja je nekoliko povezan z izborom: vse ali skoraj vse obravnavane slike so razvpite – od Vermeerjeve Ženske v modrem, ki bere pismo, do Lovcev v snegu Pietra Bruegla starejšega. Z literarnimi deli ni tako: večinoma so pesmi, vse bolj ali manj moderne, poezija pa, kot vemo, vse bolj postaja stvar posvečenih. Tega ne bi mogli reči za roman Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa in kajpak še manj za Sveto pismo, ki sta v paru z Géricaultevim Splavom Meduze in Trojico Andreja Rubljova. Razen v zadnjem primeru je zmeraj slika navdihnila literarno besedilo; mimo tega je v izročilu biblijskega slikarstva likovno-literarna povezanost samoumevna.

Diafanije so bogata knjiga. Ker se vsako poglavje posveča samo dvema deloma, so razlage podrobne, poglobljene in široke. Začenjajo se z biografskimi podatki o slikarju oziroma pesniku, v nadaljevanju pa ob ožje likovnih pristopih upoštevajo zgodovinski in družbeni kontekst, filozofske vidike, kritične poglede ter anekdote. Nobena slika ali besedilo ni samo predmet razlage, temveč tudi optika, skozi katero uzremo umetnika, njegov čas in drugo, kar more 'od zunaj' obogatiti razumevanje. Ker so dela izbrana iz treh tisočletij, in zaradi številnih navezav, lahko rečemo, da knjiga v obrisih odseva vso evropsko kulturno zgodovino. Opraviti imamo torej z ambicioznim poskusom, in to z uspešnim. Ker sta Snoj in Muhovič ves čas tako ali drugače opredeljena, spodbujata premislek in nove dialoge, ki se bodo odvili zunaj platnic. Tako se izpolnjuje poslanstvo knjige, bralec pa se, če ponovimo metaforo iz predgovora, čuti povabljenega k mizi, za katero se razpravlja.

Kar zadeva kritične pomisleke, bi najprej lahko rekli, da se nekatere razlage, zlasti tiste, ki prepoznavajo transcendentne razsežnosti slik, utegnejo bolj stvarno mislečemu bralcu občasno zdeti pretirane. Poglavje o Vermeerju se denimo precej posveča iskanju vzporednosti med sliko Ženska v modrem, ki bere pismo in izročilom upodabljanja Marijinega oznanjenja. Misel je med drugim utemeljena z zabrisanim modrikastim madežem na steni, s tako imenovanim odprtim kadrom ter z izraženim stremljenjem k transcendenci v pesmi Tomasa Tranströmerja. Razlaga se posredno opira tudi na spodrsljaj, namreč na napačno branje zemljevida na sliki; na njem naj bi pisalo terra incognita, to pa naj bi pomenilo Ameriko. V resnici napis ni viden in zemljevid prikazuje Nizozemsko. Spodrsljaji so ob široki zasnovi knjige kajpak neizogibni in po količini niso omembe vredni, poleg tega se avtorja tudi ves čas zavedata, da so nekatere razlage bolj subjektivne – vprašanje je le, če je njihova zanimivost v sorazmerju s prostorom, ki ga zasedajo. Nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi ob razpravljanju o bibličnih razlagah van Goghove Zvezdne noči.

Na nekaterih mestih, tudi v prvem poglavju, bi mogoče kakšno besedo več zaslužile zgodovinske okoliščine. Razlogi za to, da se je slikarstvo na Nizozemskem odprlo meščanskemu okusu, obšlo hierarhijo zvrsti ter prineslo realizem, trg umetnin in navsezadnje Vermeerjeve žanrske slike, so v Diafanijah sicer pojasnjeni, vendar šele v zadnjem poglavju, ob Brueglu, dve širši okoliščini pa ostaneta precej v ozadju. Ena je verska toleranca in velika duhovna svoboda Nizozemske, ki sta jo v času Vermeerjevega življenja vsak po svoje uživala filozofa René Déscartes in Baruch Spinoza, pa tudi sam slikar; navsezadnje je bil katolik – konvertit, ki je slike prodajal v kalvinisitični republiki. Druga taka okoliščina je dejstvo, da je bilo dogajanje na Nizozemskem v 17. stoletju, na pragu Newtonovih odkritij, del znanstvene revolucije. Ta se je Vermeerja morala tako ali drugače dotakniti, že zato ker sta bila v Delftu z izumiteljem mikroskopa van Leeuwenhoekom praktično soseda. S tem se odpira vprašanje njegove uporabe optičnih pomagal, ki verjetno ni trivialno.

Bralci bodo v Diafanijah bržkone različno sprejeli tudi teoretična mesta, ki so včasih nekoliko nenazorna in naporna; tak je konec prvega poglavja, ki variira temo razmerja med realnostjo medija in realnostjo iluzije pri Vermeerju; res pa je kakšna druga teoretična tema razložena bolj pregledno, denimo tako imenovane interpretativne projekcije v zvezi z van Goghovo Zvezdno nočjo. To ni toliko stvar teorije kot jasnosti; Diafanije so tudi sicer včasih jezikovno zahtevne, morda ne zmeraj enako upravičeno.

Problem teoretiziranja je drugje: podobno kot razlaganje gre lahko predaleč. Vprašanje je v našem prostoru občutljivo, pri Angležih pa ne preveč; Julian Barnes je desetletje po izidu Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, pač ko so ga o tem povprašali, mogel prostodušno povedati, da se ne vidi kot postmodernista, da ga teorija ne zanima in da se po njegovem literatura rojeva iz življenja. (Med slikarji je pozneje nekaj podobnega rekel Lucian Freud, nedvomno v grozo svojega mrtvega dedka). Po izidu Flaubertove papige v osemdesetih letih je evforična teorija postmodernizma Barnesa vzela za svojega in si do danes skuša prisvojiti vsak njegov novi roman. Diafanije pisatelju v tem pogledu niso čisto prizanesle, izražen je celo očitek, da ni radikalen postmodernist. Morda je to vendarle nekoliko nespoštljivo, sploh ker Barnes sodi v peščico najboljših živečih angleških pisateljev in ker je Zgodovina verjetno njegov najboljši roman.

Po izraženih pretežno načelnih in subjektivnih zadržkih je treba ponoviti misel, da so Diafanije Jožefa Muhoviča in Vida Snoja bogata knjiga – informativna, pa tudi premišljena in dobro argumentirana ob obravnavanju zahtevnih tem, kot je denimo Cézannovo slikarstvo samo po sebi. Dialogi niso brez literarnih kvalitet, kar je najbolj opazno v skladnem in tekoče napisanem zadnjem poglavju, o Brueglu. Tako bi na mestu sklepa lahko kvečjemu zastavili dve vprašanji: kdaj izide naslednji del Diafanij  in – ker bo to prej ali slej itak kdo vprašal oziroma vprašala – koliko bo v njem obravnavanih slikark in pesnic.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov