Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

18.01.2021

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Izraz 'diafanije' je množina priložnostno prevzete in podomačene grške besede diapháneia, ki pomeni prosojnost; poenostavljeno rečeno se nanaša na razlagalsko odstiranje, ki se mu posvečata Jožef Muhovič in Vid Snoj, ter na vzajemno osvetljevanje literarnih in likovnih umetnin. Knjiga je napisana v dialogih, torej jo vsaj delno usmerja nepredvidljiv potek pogovora, a poglavja so tudi skrbno pripravljene učene razprave.

Splošni vtis je, da so Diafanije bolj knjiga o slikarstvu; literatura je nekoliko v ozadju, čeprav del potrebne napetosti izvira iz vzporednega branja slik in literature. Občutek neravnovesja je nekoliko povezan z izborom: vse ali skoraj vse obravnavane slike so razvpite – od Vermeerjeve Ženske v modrem, ki bere pismo, do Lovcev v snegu Pietra Bruegla starejšega. Z literarnimi deli ni tako: večinoma so pesmi, vse bolj ali manj moderne, poezija pa, kot vemo, vse bolj postaja stvar posvečenih. Tega ne bi mogli reči za roman Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa in kajpak še manj za Sveto pismo, ki sta v paru z Géricaultevim Splavom Meduze in Trojico Andreja Rubljova. Razen v zadnjem primeru je zmeraj slika navdihnila literarno besedilo; mimo tega je v izročilu biblijskega slikarstva likovno-literarna povezanost samoumevna.

Diafanije so bogata knjiga. Ker se vsako poglavje posveča samo dvema deloma, so razlage podrobne, poglobljene in široke. Začenjajo se z biografskimi podatki o slikarju oziroma pesniku, v nadaljevanju pa ob ožje likovnih pristopih upoštevajo zgodovinski in družbeni kontekst, filozofske vidike, kritične poglede ter anekdote. Nobena slika ali besedilo ni samo predmet razlage, temveč tudi optika, skozi katero uzremo umetnika, njegov čas in drugo, kar more 'od zunaj' obogatiti razumevanje. Ker so dela izbrana iz treh tisočletij, in zaradi številnih navezav, lahko rečemo, da knjiga v obrisih odseva vso evropsko kulturno zgodovino. Opraviti imamo torej z ambicioznim poskusom, in to z uspešnim. Ker sta Snoj in Muhovič ves čas tako ali drugače opredeljena, spodbujata premislek in nove dialoge, ki se bodo odvili zunaj platnic. Tako se izpolnjuje poslanstvo knjige, bralec pa se, če ponovimo metaforo iz predgovora, čuti povabljenega k mizi, za katero se razpravlja.

Kar zadeva kritične pomisleke, bi najprej lahko rekli, da se nekatere razlage, zlasti tiste, ki prepoznavajo transcendentne razsežnosti slik, utegnejo bolj stvarno mislečemu bralcu občasno zdeti pretirane. Poglavje o Vermeerju se denimo precej posveča iskanju vzporednosti med sliko Ženska v modrem, ki bere pismo in izročilom upodabljanja Marijinega oznanjenja. Misel je med drugim utemeljena z zabrisanim modrikastim madežem na steni, s tako imenovanim odprtim kadrom ter z izraženim stremljenjem k transcendenci v pesmi Tomasa Tranströmerja. Razlaga se posredno opira tudi na spodrsljaj, namreč na napačno branje zemljevida na sliki; na njem naj bi pisalo terra incognita, to pa naj bi pomenilo Ameriko. V resnici napis ni viden in zemljevid prikazuje Nizozemsko. Spodrsljaji so ob široki zasnovi knjige kajpak neizogibni in po količini niso omembe vredni, poleg tega se avtorja tudi ves čas zavedata, da so nekatere razlage bolj subjektivne – vprašanje je le, če je njihova zanimivost v sorazmerju s prostorom, ki ga zasedajo. Nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi ob razpravljanju o bibličnih razlagah van Goghove Zvezdne noči.

Na nekaterih mestih, tudi v prvem poglavju, bi mogoče kakšno besedo več zaslužile zgodovinske okoliščine. Razlogi za to, da se je slikarstvo na Nizozemskem odprlo meščanskemu okusu, obšlo hierarhijo zvrsti ter prineslo realizem, trg umetnin in navsezadnje Vermeerjeve žanrske slike, so v Diafanijah sicer pojasnjeni, vendar šele v zadnjem poglavju, ob Brueglu, dve širši okoliščini pa ostaneta precej v ozadju. Ena je verska toleranca in velika duhovna svoboda Nizozemske, ki sta jo v času Vermeerjevega življenja vsak po svoje uživala filozofa René Déscartes in Baruch Spinoza, pa tudi sam slikar; navsezadnje je bil katolik – konvertit, ki je slike prodajal v kalvinisitični republiki. Druga taka okoliščina je dejstvo, da je bilo dogajanje na Nizozemskem v 17. stoletju, na pragu Newtonovih odkritij, del znanstvene revolucije. Ta se je Vermeerja morala tako ali drugače dotakniti, že zato ker sta bila v Delftu z izumiteljem mikroskopa van Leeuwenhoekom praktično soseda. S tem se odpira vprašanje njegove uporabe optičnih pomagal, ki verjetno ni trivialno.

Bralci bodo v Diafanijah bržkone različno sprejeli tudi teoretična mesta, ki so včasih nekoliko nenazorna in naporna; tak je konec prvega poglavja, ki variira temo razmerja med realnostjo medija in realnostjo iluzije pri Vermeerju; res pa je kakšna druga teoretična tema razložena bolj pregledno, denimo tako imenovane interpretativne projekcije v zvezi z van Goghovo Zvezdno nočjo. To ni toliko stvar teorije kot jasnosti; Diafanije so tudi sicer včasih jezikovno zahtevne, morda ne zmeraj enako upravičeno.

Problem teoretiziranja je drugje: podobno kot razlaganje gre lahko predaleč. Vprašanje je v našem prostoru občutljivo, pri Angležih pa ne preveč; Julian Barnes je desetletje po izidu Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, pač ko so ga o tem povprašali, mogel prostodušno povedati, da se ne vidi kot postmodernista, da ga teorija ne zanima in da se po njegovem literatura rojeva iz življenja. (Med slikarji je pozneje nekaj podobnega rekel Lucian Freud, nedvomno v grozo svojega mrtvega dedka). Po izidu Flaubertove papige v osemdesetih letih je evforična teorija postmodernizma Barnesa vzela za svojega in si do danes skuša prisvojiti vsak njegov novi roman. Diafanije pisatelju v tem pogledu niso čisto prizanesle, izražen je celo očitek, da ni radikalen postmodernist. Morda je to vendarle nekoliko nespoštljivo, sploh ker Barnes sodi v peščico najboljših živečih angleških pisateljev in ker je Zgodovina verjetno njegov najboljši roman.

Po izraženih pretežno načelnih in subjektivnih zadržkih je treba ponoviti misel, da so Diafanije Jožefa Muhoviča in Vida Snoja bogata knjiga – informativna, pa tudi premišljena in dobro argumentirana ob obravnavanju zahtevnih tem, kot je denimo Cézannovo slikarstvo samo po sebi. Dialogi niso brez literarnih kvalitet, kar je najbolj opazno v skladnem in tekoče napisanem zadnjem poglavju, o Brueglu. Tako bi na mestu sklepa lahko kvečjemu zastavili dve vprašanji: kdaj izide naslednji del Diafanij  in – ker bo to prej ali slej itak kdo vprašal oziroma vprašala – koliko bo v njem obravnavanih slikark in pesnic.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jožef Muhovič in Vid Snoj: Diafanije

18.01.2021

Avtor recenzije: Marko Trobevšek Bere: Jure Franko

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Izraz 'diafanije' je množina priložnostno prevzete in podomačene grške besede diapháneia, ki pomeni prosojnost; poenostavljeno rečeno se nanaša na razlagalsko odstiranje, ki se mu posvečata Jožef Muhovič in Vid Snoj, ter na vzajemno osvetljevanje literarnih in likovnih umetnin. Knjiga je napisana v dialogih, torej jo vsaj delno usmerja nepredvidljiv potek pogovora, a poglavja so tudi skrbno pripravljene učene razprave.

Splošni vtis je, da so Diafanije bolj knjiga o slikarstvu; literatura je nekoliko v ozadju, čeprav del potrebne napetosti izvira iz vzporednega branja slik in literature. Občutek neravnovesja je nekoliko povezan z izborom: vse ali skoraj vse obravnavane slike so razvpite – od Vermeerjeve Ženske v modrem, ki bere pismo, do Lovcev v snegu Pietra Bruegla starejšega. Z literarnimi deli ni tako: večinoma so pesmi, vse bolj ali manj moderne, poezija pa, kot vemo, vse bolj postaja stvar posvečenih. Tega ne bi mogli reči za roman Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol Juliana Barnesa in kajpak še manj za Sveto pismo, ki sta v paru z Géricaultevim Splavom Meduze in Trojico Andreja Rubljova. Razen v zadnjem primeru je zmeraj slika navdihnila literarno besedilo; mimo tega je v izročilu biblijskega slikarstva likovno-literarna povezanost samoumevna.

Diafanije so bogata knjiga. Ker se vsako poglavje posveča samo dvema deloma, so razlage podrobne, poglobljene in široke. Začenjajo se z biografskimi podatki o slikarju oziroma pesniku, v nadaljevanju pa ob ožje likovnih pristopih upoštevajo zgodovinski in družbeni kontekst, filozofske vidike, kritične poglede ter anekdote. Nobena slika ali besedilo ni samo predmet razlage, temveč tudi optika, skozi katero uzremo umetnika, njegov čas in drugo, kar more 'od zunaj' obogatiti razumevanje. Ker so dela izbrana iz treh tisočletij, in zaradi številnih navezav, lahko rečemo, da knjiga v obrisih odseva vso evropsko kulturno zgodovino. Opraviti imamo torej z ambicioznim poskusom, in to z uspešnim. Ker sta Snoj in Muhovič ves čas tako ali drugače opredeljena, spodbujata premislek in nove dialoge, ki se bodo odvili zunaj platnic. Tako se izpolnjuje poslanstvo knjige, bralec pa se, če ponovimo metaforo iz predgovora, čuti povabljenega k mizi, za katero se razpravlja.

Kar zadeva kritične pomisleke, bi najprej lahko rekli, da se nekatere razlage, zlasti tiste, ki prepoznavajo transcendentne razsežnosti slik, utegnejo bolj stvarno mislečemu bralcu občasno zdeti pretirane. Poglavje o Vermeerju se denimo precej posveča iskanju vzporednosti med sliko Ženska v modrem, ki bere pismo in izročilom upodabljanja Marijinega oznanjenja. Misel je med drugim utemeljena z zabrisanim modrikastim madežem na steni, s tako imenovanim odprtim kadrom ter z izraženim stremljenjem k transcendenci v pesmi Tomasa Tranströmerja. Razlaga se posredno opira tudi na spodrsljaj, namreč na napačno branje zemljevida na sliki; na njem naj bi pisalo terra incognita, to pa naj bi pomenilo Ameriko. V resnici napis ni viden in zemljevid prikazuje Nizozemsko. Spodrsljaji so ob široki zasnovi knjige kajpak neizogibni in po količini niso omembe vredni, poleg tega se avtorja tudi ves čas zavedata, da so nekatere razlage bolj subjektivne – vprašanje je le, če je njihova zanimivost v sorazmerju s prostorom, ki ga zasedajo. Nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi ob razpravljanju o bibličnih razlagah van Goghove Zvezdne noči.

Na nekaterih mestih, tudi v prvem poglavju, bi mogoče kakšno besedo več zaslužile zgodovinske okoliščine. Razlogi za to, da se je slikarstvo na Nizozemskem odprlo meščanskemu okusu, obšlo hierarhijo zvrsti ter prineslo realizem, trg umetnin in navsezadnje Vermeerjeve žanrske slike, so v Diafanijah sicer pojasnjeni, vendar šele v zadnjem poglavju, ob Brueglu, dve širši okoliščini pa ostaneta precej v ozadju. Ena je verska toleranca in velika duhovna svoboda Nizozemske, ki sta jo v času Vermeerjevega življenja vsak po svoje uživala filozofa René Déscartes in Baruch Spinoza, pa tudi sam slikar; navsezadnje je bil katolik – konvertit, ki je slike prodajal v kalvinisitični republiki. Druga taka okoliščina je dejstvo, da je bilo dogajanje na Nizozemskem v 17. stoletju, na pragu Newtonovih odkritij, del znanstvene revolucije. Ta se je Vermeerja morala tako ali drugače dotakniti, že zato ker sta bila v Delftu z izumiteljem mikroskopa van Leeuwenhoekom praktično soseda. S tem se odpira vprašanje njegove uporabe optičnih pomagal, ki verjetno ni trivialno.

Bralci bodo v Diafanijah bržkone različno sprejeli tudi teoretična mesta, ki so včasih nekoliko nenazorna in naporna; tak je konec prvega poglavja, ki variira temo razmerja med realnostjo medija in realnostjo iluzije pri Vermeerju; res pa je kakšna druga teoretična tema razložena bolj pregledno, denimo tako imenovane interpretativne projekcije v zvezi z van Goghovo Zvezdno nočjo. To ni toliko stvar teorije kot jasnosti; Diafanije so tudi sicer včasih jezikovno zahtevne, morda ne zmeraj enako upravičeno.

Problem teoretiziranja je drugje: podobno kot razlaganje gre lahko predaleč. Vprašanje je v našem prostoru občutljivo, pri Angležih pa ne preveč; Julian Barnes je desetletje po izidu Zgodovine sveta v desetih poglavjih in pol, pač ko so ga o tem povprašali, mogel prostodušno povedati, da se ne vidi kot postmodernista, da ga teorija ne zanima in da se po njegovem literatura rojeva iz življenja. (Med slikarji je pozneje nekaj podobnega rekel Lucian Freud, nedvomno v grozo svojega mrtvega dedka). Po izidu Flaubertove papige v osemdesetih letih je evforična teorija postmodernizma Barnesa vzela za svojega in si do danes skuša prisvojiti vsak njegov novi roman. Diafanije pisatelju v tem pogledu niso čisto prizanesle, izražen je celo očitek, da ni radikalen postmodernist. Morda je to vendarle nekoliko nespoštljivo, sploh ker Barnes sodi v peščico najboljših živečih angleških pisateljev in ker je Zgodovina verjetno njegov najboljši roman.

Po izraženih pretežno načelnih in subjektivnih zadržkih je treba ponoviti misel, da so Diafanije Jožefa Muhoviča in Vida Snoja bogata knjiga – informativna, pa tudi premišljena in dobro argumentirana ob obravnavanju zahtevnih tem, kot je denimo Cézannovo slikarstvo samo po sebi. Dialogi niso brez literarnih kvalitet, kar je najbolj opazno v skladnem in tekoče napisanem zadnjem poglavju, o Brueglu. Tako bi na mestu sklepa lahko kvečjemu zastavili dve vprašanji: kdaj izide naslednji del Diafanij  in – ker bo to prej ali slej itak kdo vprašal oziroma vprašala – koliko bo v njem obravnavanih slikark in pesnic.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov