Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov