Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Tretje pesniške zbirke Tine Kozin bi se bilo mogoče lotiti klasično, lahko bi jo najprej postavili v kontekst njenih prejšnjih dveh zbirk in odkrili kontinuiteto motivov iz narave, zlasti dreves, gozda, vode v najrazličnejših oblikah, a tudi ceste, avtomobila, hiše, plastike. Videli bi, da je upesnjeno dogajanje v zunanjem svetu tudi tokrat prispodoba za opis tektonike telesa in duše. Prav tako ne bi mogli mimo pogleda, zazrtega v svetlobo in sence in sploh vse, kar je domala nevidno, neznatno, a vendarle prisotno. Takšna ikonična pesem, ki po občutju lahko odpira vrata v pričujočo zbirko, je denimo Svetloba iz zbirke Šumenja (2014). V njej nastopa dvojica, ki se pelje v avtomobilu, cesta se zdi živa in »neznatna prevleka / prahu očitno zadostuje svetlobi, da se razživi v igri / z odsevi.« Tu namreč tiči vse tisto, kar se v zbirki nebo pod vodo na novo razprši, razstavi, razlomi, a tudi sprime in obteži, obleži … Dvojina, tišina, živost, svetloba, vzporednost in ločenost svetov …

Tak vstop v knjigo bi bil povsem upravičen, vendar nasproten od načina, na katerega delujejo tokratne pesmi. Jedru zbirke bi se namreč bližali koncentrično, postopoma, nekoliko plaho, v resnici pa nas že prvi moto neba pod vodo postavi pred golo dejstvo, pesmi bodo obravnavale »prah : strah / prastrah«. Smrt torej, in vse kar z njo pride in odide. V primerjavi s prejšnjima zbirkama z njo odide predvsem veliko besed; te, ki ostanejo, pa dobijo novo težo. Čeprav je pesemska struktura zaradi beline videti rahlejša, je specifična teža pesmi pravzaprav večja, verzni tok počasnejši, pogosto prekinjen, zaustavljen. Smrt ne ovinkari, pride in sooči naravnost:

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«.

V jeziku medicine, psihologije ali socialnih ved bi knjigo lahko razdelili na sklop, ki tematizira človekovo počasno odhajanje, začenši z demenco in vsemi napori na strani odhajajočega in skrbnika, sledita odhod in žalovanje v raznolikih podobah in fazah, vse do sprejetja minevanja, dokončnega odhoda. A takšen povzetek bi izpustil živo tkivo zbirke, torej intenzivno doživljanje, čutenje življenja v njegovi odsotnosti, v izkušnji minevanja, smrti, poslavljanja, žalovanja…

Pesmi so vse polne podob, zlasti vodnatih, ki pa niso namenjene potujitvi ali lajšanju izkušnje, temveč so tu zato, da bi v polnosti izrazile doživeto v njegovi resnični celovitosti, ki je nujno protislovna, tako kot sta protislovna življenje in smrt: »edino // gibanje : // hlapenje«. V pesmih je tako mogoče razbrati subjekt, moškega, ki se izgublja v tem svetu, ki umira – njegovo staro, atrofirano telo, preveč tresoče se roke, njegove štiri kovinske noge, prikimavanje v pozdrav,  sušno kožo, morene za odprtimi očmi … V odsotnosti ga doživimo tudi kot človeka ustvarjalca, slikarja: »vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim« Jasno prepoznamo tudi druge roke, ki mehčajo, njo, ki »ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«.

A hkrati kot bi bili osebi le okvir, kontekst, znotraj katerega se vzpostavlja in v neskončnost razpira nov, domala svet prostor čustvovanja, ki ga pesmi lovijo v slikovite, a praviloma preproste prizore, pogosto vezane na vodo, ki stoji že v naslovu zbirke. Pod vodo, utopljeno, preplavljeno, pa tudi zaledenelo, zajezeno, je domala vse, tudi nebo kot simbol nečesa, kar nas presega. A simbolika v zbirki ni vsiljiva, lahko jo zanemarimo, pesmi bodo tudi v svoji rudimentarnosti polno dihale. Kajti ne stavijo le na en pesemski element, prepričljive so tudi v zvoku, z asonancami in aliteracijami, in zlasti v natančni gradnji pesmi in zbirke v celoti. Njeno polnoživost še najintenzivneje začutimo na posebnih prelomih besed ali verzov, iz teh ureznin, odprtih zlomov pogosto primezi nov, lahko tudi nasproten, celo protisloven pomen. Kot bi bilo prav zaradi teh očitno neizogibnih zevov, ki so enakomerno posuti skozi celotno knjigo in podobno kot podobe delujejo organsko, torej kot del poezije oziroma življenja, šele zares mogoče začutiti in tudi vzdržati bolečino izgube in smrt samo. V zlomu je namreč gibanje, tu se dogodi sprememba, sprejemanje, razpiranje, preseganje, tu je prostor za soočenje, za krepitev, a tudi raztezanje pomena in življenja.

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«.

V presežno in s tem sprejemanje smrti je usmerjen zlasti zadnji cikel, ki ga uvaja nadvse zjedren, večkratno prelomljen, a ravno zato pomensko odprt moto: »rast / line / živ / ali // drugi«. Tu se zbirka iz intimnega še dodatno razpre v svet, kjer ne umira le bližnji, temveč tudi okolje, morje, srnjak na cesti, a kjer je vsemu navkljub tudi vztrajanje v življenju: »vklenjeno v ledeni lesk // drevo ne čaka // odjuge: diha, poka«, in celo letenje, le »v drugačni obliki«. Tu se zbirka v resnici vnovič pripne v življenje in upanje.

Če sta se torej prejšnji zbirki Tine Kozin neotipljivemu, nevidnemu oziroma praznemu le približevali, denimo iz pesniške rahločutnosti ali želje in tudi zmožnosti videti onkraj, presegati plosko, fizično resničnost, lahko rečemo, da je v nebu pod vodo prišlo do neizogibnega in bolečega trčenja s to sluteno praznino. Trk je res razlomil verz, odvzel besede, pobelil strani, še dodatno upočasnil gibanje, vendar tudi porodil novo moč, tudi pesniško.