Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Lidija Hartman.

Maribor : Litera, 2020

Luna Jurančič Šribar je kot doktorica antropologije svojo pisateljsko žilico prepoznala dokaj pozno, je pa njen študij prav gotovo pripomogel k idejni zasnovi številnih zgodb. Leta 2018 je izšel njen roman Starinarnica, ki se navezuje na njeno doktorsko nalogo na temo ekonomije daru, zato ne preseneča, da najdemo kratko zgodbo z istim naslovom tudi v zbirki Konstrukt, d. b. o.. Tudi v tej zgodbi, ki je po vsej verjetnosti nastala še pred romanom, zasledimo idejo o sentimentalni vrednosti predmetov, ki nimajo določene cene in ki jim vrednost lahko okvirno določi samo nekdo, ki pozna življenjsko ozadje ljudi in serijo dogodkov, ki so predmet pripeljali do starinarnice.

Knjiga je razdeljena na štiri sklope s pomenljivimi naslovi Po domače, Spolzke, Smrtno resne in Onkraj. Najpogostejša rdeča nit zgodb so odnosi, izstopajo ženske, ki se bodisi pretirano trudijo za odnos bodisi se zavedajo svoje psihične moči in samozadostnosti. Kot zanimivost lahko izpostavimo zgodbo Nečedno dekle, v kateri se prostitutka Zelda prepusti zaljubljenemu moškemu in mu vzbuja lažno upanje, da se bo odrekla vsem moškim zavoljo “pravega”, na koncu pa odide k drugemu kot mogočna in samozadostna Lilit. V zgodbi Distrakcija je osrednja junakinja diametralno nasprotje Lilit, saj se na vse pretege trudi osvojiti moškega, za katerega na koncu zgodbe izvemo, da je samozadosten narcis, ki mu je spolna združitev kvečjemu v breme. Tudi zgodba Spreobrnjenec, v kateri je glavni junak nesojeni pianist Božo, priča o nezmožnosti vzpostavitve zadovoljivega spolnega odnosa in medčloveške bližine. Lahko bi rekli, da se moški in ženske iz zgodb zatekajo k najrazličnejšim perverzijam, da zmorejo vsaj za trenutek občutiti iluzijo ljubezenske združitve, ki se jim vsakič znova izmika.

Za nosilno zgodbo knjige lahko razglasimo zgodbo Konstrukcija, ki spominja na pomenljivi naslov zbirke – Konstrukt, družba brez odgovornosti. V njej smo priča pogovoru dveh gradbincev, ki se sprašujeta, koliko ljubezenskih zgodb bo most še lahko prenesel. Medtem ko strokovno ocenjujeta telesno držo in čustva parov, ki svoje ključavnice obešajo na most v veri, da jim bo to podaljšalo zvezo, se most začne sesuvati v niz gradnikov. Tako se imaginarna in simbolična dimenzija zgodbe podre, pod njo pa zazeva Realno z uresničitvijo najhujših strahov sveže zaljubljenih parov, ki se jim iluzije sesuvajo kot slabo utrjeni gradniki brez osrednjega veziva. Ni naključje, da se ta zgodba tudi po strukturni plati nahaja v osrednjem delu knjige, kjer kot nekakšen most vzdržuje ravnotežje med frustrirajočo realnostjo junakov na eni strani in nadrealizmom njihovih usod na drugi.

Zgodbe v prvem delu knjige Konstrukt, d.b.o. so zaradi kompleksne dramaturgije in nejasnega zaključka na več mestih nejasne, v drugem delu knjige pa se zaključki izkristalizirajo v fantastične in inovativne rešitve, ki jih junaki sprevidijo, šele ko se bodisi zatečejo k lastni intuiciji bodisi k šamanističnemu pogledu na svet. Tako se v zgodbi Lovilec sanj partner, ki želi vstopiti v sanje svoje izbranke, da bi odkril skrivnostnega ljubimca, ki ji izvablja nasmešek na obraz, znajde v šamanski pajčevini lovilca sanj in izve, da je on tisti, o katerem ona vsak dan sanja. V zgodbi Drevenenje pa se junakinja tako poistoveti z drevesom, da vsak možev poseg v svoje telo dojema kot grožnjo poseka. Ko se nekega jutra zbudi vsa premočena in blatna, ji sporočijo žalostno novico, da je mož umrl pri sečnji v gozdu. Luna Jurančič Šribar tako duhovito združuje večdimenzionalen pogled na odnose, ki na eni strani mejijo na tragikomedijo, na drugi pa na znanstvenofantastično grotesko. Psihološki orisi likov so podani skozi njihova dejanja, ki so dostikrat ekstremna, a še vedno v mejah predvidljivosti in normale. V zgodbi z naslovom Kriva je Vanda, ki ima od vseh še najbolj nepredvidljiv in zabaven dramaturški obrat, ki je obenem tudi zaključek, se dotakne tudi sodobnih pisateljev: »Nič več ni tako, kot včasih,« piše. »Niti pisatelji ne. Zdaj vsi vestno zbirajo objave, dajejo intervjuje, se redno oglašajo na družbenih omrežjih, seštevajo točke in se borijo s konkurenco za štipendije. In obstaja celo nadvrsta pisateljev. Elita.«

Lahko rečemo, da ima Luna Jurančič Šribar velik potencial za to, da iz miselnih prebliskov splete kratko zgodbo, iz zgodbe pa roman. Ne nazadnje je tudi iz zgodbe Grizolda, maček in obiskovalec nastal mladinski roman z naslovom Grizolda in maček, ki je bil lani nominiran za nagrado modra ptica. Upajmo, da jo bo za nov roman navdihnila še kakšna zgodba iz knjige Konstrukt, d. b. o..