Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov