Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov