Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan

Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020

Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.

Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:

»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«

Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:

»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«

Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na  stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:

Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?

Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?

• Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?

Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?

Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.

Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.