Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bralec: Jure Franko

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020

Knjiga kratkih zgodb ali novel Brine Svit Nove definicije ljubezni je v francoščini z naslovom Nouvelles définitions de l'amour že pred tremi leti izšla pri ugledni založbi Gallimard. V izvirnem naslovu gre za poigravanje z besedo nouvelles, ki pomeni »nove,« a hkrati tudi »novele« – v slovenščini pa se ta dodatna pomenska razsežnost izgubi. Novele in nove definicije ljubezni so torej intrigantne že v naslovu. Če zanemarimo literarnoteoretsko vprašanje o noveli kot zvrsti, ki jo pri nas vse bolj nadomešča izraz kratka proza, če že ne kar kratka zgodba, ostaja zanimivo predvsem vsebinsko vprašanje o definicijah ljubezni. Kaj so definicije ljubezni? Ali obstaja še kaka definicija ljubezni poleg tiste v slovarju in učbeniku? In če obstaja, kakšna je? Kako definirati čustvo med dvema človekoma, ki se mu reče ljubezen? Kajti le, če imamo neko že obstoječo definicijo ljubezni, moremo najti novo definicijo – nekako v duhu navedka Susan Sontag na začetku knjige: »Nič ni skrivnostnega, noben človeški odnos. Razen ljubezni.«

Nove definicije ljubezni so torej literarni vstop v skrivnost nekih odnosov, ki, ne glede na poigravanje z akademskimi definicijami in obračanji besed, presenečajo. Najprej predvsem protagoniste, poleg njih pa bralca.

Deset kratkih zgodb ali novel postavlja v središče dogajanja ljudi v najmanj srednjeletni, še pogosteje pa v zreli dobi življenja, ko niti oni niti okolica večinoma ne pričakujejo dramatičnih zasukov v čustvih in funkcioniranju svojih vlog. Pa vendar. V Novih definicijah ljubezni beremo o ovdovelem moškem, očetu odraslih otrok, ki počasi odkriva neznane želje, veselja in poznanstva mrtve žene, svet, o katerem ni imel pojma, pa se nenadoma sestavlja in mu odkriva nova obzorja: o ženi in še bolj – o sebi. Zgodba V tunelu je pripoved o ženski, ki drsenje moževe bolezni k smrti preživlja tako, da se spusti v ljubezensko avanturo z mlajšim moškim. V prvi povedi zgodbe Poletje s Sonjo beremo: »V zadnjem času se mi nasmehne ena sama ženska«. Govori o zapuščenem situiranem moškem, ki se zbliža z blagajničarko, nato pa ju v spalnici preseneti žena, ki je odšla od svojega ljubimca. In ko se v zgodbi Zrno norosti zdi, da bo mama samohranilka s fantkom našla pristan pri moškem, ki s hčerkico hodi v isto gostilno na večerje, se njegova žena nenadoma vrne iz Anglije, pravi pristan pa se prikaže povsem drugje. Morda se zgodi najbolj dramatičen zasuk v zgodbi Praznična miza: božični večer, ženska skuša premagati osamljenost z utečenimi opravki, a ko stopi v trgovino s pohištvom, se božični večer, verjetno pa vse življenje, obrne na glavo.

Večina zgodb se dogaja v Parizu ali pariških predmestjih, na prav natančno določenih ulicah, trgih, ploščadih, postajah metroja, gledališčih in trgovinah. Scenografija je izdelana in če te kraje poznamo, jih lahko vizualiziramo.  Ena izmed zgodb je postavljena v Buenos Aires, ena v Ljubljano, v uredništvo časopisa, kjer se na prav poseben način zbližata že izkušeni pisec z vzdevkom Trubar in mlada novinarka Lil iz Trsta. Ta sicer umre v prometni nesreči, vendar prej temeljno uredi Trubarjevo življenje.

Vsaka izmed zgodb oziroma novel je svet zase. V njih ni moraliziranja, ni vrednotenja, kaj šele ocenjevanja. Življenje ljudi se snuje z nepredvidljivostjo vzorca in pisateljica mu sledi. Bralčevo pozornost ujame že s prvim stavkom, na primer: »Alice se dobro spominja dopoldneva, ko je srečala Garyja« preberemo na začetku zgodbe V tunelu. Sledijo zaplet in razplet in vmes neka ljubezen, življenje, spoznanje – potem je pa še vse mogoče. Konci zgodb so namreč odprti in puščajo možnost za novo zgodbo, novo definicijo ljubezni. »Saj imava še celo noč pred sabo,« reče na koncu trgovec s pohištvom.

Mogoče se nam zdijo zgodbe na trenutke malo odmaknjene, iz nekega drugega sveta – a ne zato, ker bi jih določala druga zemljepisna širina in dolžina, ampak ker njihov izraz barvajo koordinate misli in pisanja, ki pripadajo drugi kulturi in drugačni osvobojenosti. Tudi na jezikovni ravni.

Brina Svit z občutkom za strukturo kratke zgodbe, ki naj bi v relativno kratkem besedilu oblikovala majhen univerzum, v katerem se zgodi obrat ali presenečenje, pripoveduje o ljubeznih, ki se zgodijo komur koli, kjer koli, kadar koli, v katerem koli obdobju življenja na kakršen koli način in ko je to najmanj pričakovati. In s tem pripoveduje, da je edina definicija ljubezni ta, da tudi, če je mogoče definirati marsikaj, ljubezni ni mogoče. Ljubezen predvsem je.