Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Mateja Perpar in Aleksander Golja.

Dob : Miš, 2020

Ivo Svetina je za delo Malabar izbral zanimiv okvir, dnevniške zapise popotovanja na portugalski trgovski ladji Santa Lucia v 16. stoletju. Delo je navdihnila knjiga, ki jo je napisal raziskovalec Duarte Barbarosa in je izšla leta 1565, pisatelj pa je nanjo naletel v New Delhiju leta 2018.

Ladja, ki izpluje iz Lizbone, pluje proti indijski obali po začimbe, slonovino, les in druge dobrine. Prvoosebni pripovedovalec je na ladji opazovalec, ki zapisuje dnevno dogajanje, opisuje morje, obale in pristanišča, vse z obljubo kapitanu, da bo na koncu potovanja napisal knjigo. V resnici pa se je na ladjo vkrcal, da bi pobegnil pred bolečimi spomini na ljubezen, ki se je nepreklicno iztekla. Pisatelj gradi dnevnik na stvarnih dejstvih o Indiji in njeni zgodovini ter jih prepleta s citati iz literature in filozofije. Zapisi o potovanju so bodisi barviti bodisi turobni, kot so bili dnevi dolge plovbe, najživahnejši v privezih in obiskih razkošnih pristanišč, v katerih se kapitan prelevi v zvitega pogajalca v trgovanju in pridobivanju prednostnih pravic do nakupa dobrin pred pogajalci in ladjevji drugih držav, ki so vse stremele k nezmernemu plenjenju naravnih bogastev dežele.

Toda osrednja tema romana je vendar osebna stiska, notranji boj popotnika s trpljenjem, spomini na globoko doživetje ljubezni, katere čas je skopnel, a so čustva še vedno živa in pogosto privrejo na površje, dramijo zavest in navdihujejo pesmi, ki jih vneto piše. Že na začetku potovanja priznava: »sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno. Preskromno, da bi opisal – ne lepote morij in kopnega, ampak občutkov, čustev, ki so me vsak dan, vsako noč pojila, kot da sem suha prst…«

Zunanje dogajanje ostaja torej v senci spraševanja in razglabljanja o vsem, kar se razmišljajočemu človeku, trpeči duši, v življenju zgodi in razkrije ter o smislu vsega. Premočrten tok pripovedi, nanizan v oštevilčenih dnevniških zapisih, se tako skoraj v vsakem dnevu prevesi iz epske v poetične, melanholične, otožne in boleče razmisleke, v vrtajoča vprašanja, v monologe in dialoge z ljubljeno. Čutni in strastni pričajo o globini, iskrenosti in razsežnosti minule ljubezni. Popotnik iz davnine in popotnik po labirintih svoje razbolele notranjosti, popotnik današnjega časa, se združita v eno, v junaka, ki tava od pristanišča do pristanišča, od obale do obale, beži od trpljenja, išče odgovore, pozabo ali razsvetljenje v sanjarjenju in sanjah, v opijanjanju in hrepenenju. Tako se sprašuje: »Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem? Sem 20. maja 1498, ko je ladjevje Vasca de Game vrglo sidro, ali 5. maja 2019, ko sredi deževne noči iščem smisel?«

V nekem pristanišču se mu pridruži psička, ki jo poimenuje Lakšmi, žival brez ene tačke, ranjena, kot je ranjen sam, čuječa in čuteča duša, ki potrebuje drugo, na enak način, kot jo potrebuje osamljeni popotnik, ne da bi se tega v polnosti zavedal. Od srečanja naprej sta par, človek in žival, uglašena s pogledi in utripi srca. V pristaniščih hodita po svojih poteh, na palubi si v mirnem zavetju poiščeta svoj prostor. Izkrcata se na najjužnejši točki indijske podceline, ki bo postala njun dom, medtem ko Santa Lucia pluje naprej proti Dišavnim otokom.

Malabar, knjiga poimenovana po indijski obali, je v marsičem posebna. Napisal jo je pesnik in v njej združil manj znane pokrajine iz nekega preteklega časa in pokrajine svojega intimnega sveta. Prve izčrpno, vključujoč mnoge nauke in modrosti, druge fragmentarno, pretresljivo in rahločutno.