Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Neveljaven email naslov