Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Neveljaven email naslov