Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik že z naslovom namiguje na spraševanje o jeziku in moči ustvarjanja, ob čemer avtorica prepleta zunanji svet z notranjo človeško oziroma pesniško krajino. Porazdelitev besedil na sedem razdelkov konceptualno nakazuje celovito premikanje lirskega subjekta, dobro vidno že v uvodnem razdelku Postaje, kjer s prestopanji potujemo z mestno železnico ter pozorno opazujemo zunanjost, ki je bodisi posredovana v podobah urbane pokrajine bodisi vzeta iz prizorov narave.
Pesnica nabira vsakodnevne okruške vidnega polja ter jih gradi v širšo sliko človeške skupnosti, pri tem pa dogajanje v okolici preslikava v notranjost lirskega subjekta. »Med avtomatiziranimi gibi«, v hrupu mesta, med neznanci, ki so »prazni kot nepopisani listi papirja, / negibni v svojem premikanju naprej«, lirski subjekt ostaja večinoma statičen, ujet v lastnem mentalnem mehurčku ter prinaša občutja odtujenosti. V ospredju pesmi avtorica na ta način nakazuje razkol med govorko in svetom, na drugi strani pa se dobrodošlo izpostavljajo tudi vprašanja osebne identitete in človekove pripadnosti. Siceršnjemu melanholičnemu občutju se kot nasprotje pridružuje zmožnost jezika, ki v intimističnih pesmih gradi željo po stiku, hkrati pa prav moč govora lirskemu subjektu omogoča zajeti razpoke svojega in tujega sveta, jih v pesniškem jeziku poimenovati ter v njih iskati ali določiti smisel.
Podobno avtorica nadaljuje v razdelku Mesto, kjer se lirskim refleksijam še bolj izrazito priključi časovna dimenzija, saj se (samo)preiskovanje in občutje drugosti druži z vprašanjem posameznikovih korenin. Podobe pri tem postajajo svetlejše, iz govorke »/…/ kaplja preteklost, / ko se odpirajo pore, / se odpirajo tistemu, kar bo«, njene besede pa se postopoma privajajo tujemu okolju, se družijo v sobivanju in opazovanju prebivalcev mesta (»včasih ropot loncev, / kak vonj, / kak obris / in luč.«) O moči besede in pesniškega ustvarjanja govori tudi pesem Med njima besede: »Besede, ki niso bile izrečene, / izstopijo skozi obraz, skozi kožo, se zasvetijo tik pred razpočenjem / kot mehurčki, polni zraka.« S to pesmijo Manca Klun napoveduje drugačen ton v razdelku Vezje, v katerem se poglobimo v intimno zasnovane verze in nagovarjanje dvojine oziroma hrepenenje po njej. Ta je zastopana ambivalentno, na začetku se vzpostavlja s temno ironijo, nato pa se v nagovorih drugemu gradi kot usodna ljubezen, kot skorajda odvisno razmerje. Ta govorki namreč prinaša védenje o zunanjem svetu in toplino ter hkrati strah pred izgubo in odsotnostjo, ki se v ozadju iz bližine preliva v območje smrti.
Za dramaturško nekoliko nenavaden preskok avtorica poskrbi v razdelku Dediščina, ki ga je v časovnem stikanju sicer mogoče razumeti kot retrospekcijo dosedanje poti lirskega subjekta. Besedila v tem razdelku so bolj raznolika, pesmi se namreč povezujejo v širše cikle, pri čemer je treba izpostaviti Hiše, ki dobro urejajo vzorec postopnega prehoda iz dediščine v dvig do sedanjosti in bližajoče se prihodnosti: »Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
Druga polovica zbirke Če ne morem biti jezik je veliko bolj osvobojena preteklosti in se v razdelku Zunaj riše v izrazitejši pomiritvi lirskega subjekta. V besedilih je v slikovitih opisih poletja razvidna želja po prehajanju in večja sinhronizacija s svetom, ki se nato dopolni v širšem ciklu Zelene pesmi, kjer sta metaforika narave in čudenje njenim pojavom predvsem izhodišče za globlji eksistencialni premislek. Predzadnji razdelek Otok ob tem lahko razumemo kot dramaturški prehod, ki pa vsebuje tri sentimentalne, manj uspele pesmi. S svojo odmaknjenostjo od hitrega tempa mestnega življenja in s postopnim odhajanjem iz dvojine pomeni antipod zaključnemu razdelku Ednina. V njem se pesniška pot zaokroži v mentalnem in čustvenem dozorevanju lirskega subjekta in v ponovitvah že videnega. Bralci se namreč nasproti vsakdanjemu vrvežu še enkrat potopimo v tišino intimnega sveta govorke, priča smo njenemu opazovanju okolice in želji po preseganju zunanjih in notranjih omejitev s pomočjo jezika oziroma pesnjenja: »Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«.
Pesniški prvenec Mance Klun Če ne morem biti jezik prinaša tankočutno poezijo, ki išče svoje mesto na tem svetu, stoji na prehodu med opazovanjem okolice in tihem preiskovanju po sebi. Pri tem govorka hlasta za besedami, potrebnimi za premik ali spremembo, a žal vse prevečkrat ostaja statično na istem, ponovljivem mestu, s čimer se ob tišini pogosto preglasijo tudi sicer učinkovite podobe in uspeli deli celote, ki bi jim redukcija pesniškega gradiva in bolj premišljena postavitev zbirke omogočila precej večji odmev.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov