Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film ikone novejšega francoskega filma Françoisa Ozona, avtorja del kot sta kriminalka Bazen ali erotični psihotriler Dvojni ljubimec
Plodoviti francoski režiser François Ozon posname približno en film na leto – tempo, kakršnega smo do nedavnega povezovali samo z Woodyjem Allenom. V nasprotju z Allenovimi romantičnimi dramami sta zaljubljenca v Poletju 85 približno iste starosti.
Med režiserjema je še ena velika razlika: Ozon z navidezno lahkoto preklaplja med registri in s svojimi prepoznavnimi slogovnimi prijemi ukroti širok nabor tem in žanrov. Če je v filmu Božja milost načel vprašanje spolnih zlorab v Cerkvi in pred tem v Dvojnem ljubimcu eksperimentiral z erotičnim psihotrilerjem, se zdaj z dramo o prvi ljubezni vrača v nostalgične, nežnejše čase.
Poletje 85 se že zaradi izbire tematike mlade istospolne ljubezni ne bo moglo izogniti primerjavi z uspešnico Pokliči me po svojem imenu. Ozona, tako kot Luco Guadagnina, zanimata predvsem radostna bolečina in neizogibna tragedija prvega prebujenja vseobsegajoče strasti – a Francoz se teme loti z manj očitno namero vzbujanja sentimentalnih čustev v gledalcu. Namesto tega se opre na svoje zanimanje za klasično hitchcockovsko kriminalko in nam že v uvodnih prizorih naznani, da se bo štorija za enega od protagonistov končala usodno. 16-letnega Alexisa namreč spoznamo tik pred zaslišanjem v zvezi s smrtjo dve leti starejšega Davida, njegovega fanta.
Kako je David torej umrl in ali ima zgodba kriminalno ozadje, kot ves čas namiguje Ozon? Je šlo za zločin iz strasti? Dogodki se pred našimi očmi počasi sestavljajo v obliki spominskih prebliskov, ki jih mora Alexis šele rekonstruirati in preliti na papir. Travma postane malo bolj obvladljiva, če si sebe predstavlja kot junaka v zgodbi. Obenem ga privlači ideja, da svojega mrtvega ljubimca s pisanjem ohranja pri življenju.
Zaradi strukture scenarija, ki se stopnjuje proti melodramatičnemu razkritju, Poletje '85 razočara z rahlo antiklimaktičnim razpletom. Scenaristično razočaranje nekoliko nadomesti iskrenost – film nikoli ne privzame predavateljskega ali pokroviteljskega tona, ki ga režiserji včasih posvojijo pri pripovedovanju najstniških zgodb.
Dlje kot osrednja skrivnost bo gledalca spremljalo ozračje filma: direktor fotografije Hichame Alaouié je nostalgično zgodbo ujel na 16-milimetrski film, prežet s toplimi odtenki poletja in brezskrbne mladosti. Moda osemdesetih, prepletena z antologijsko glasbeno podlago ustvarja časovno kapsulo nekega minulega obdobja, ki ga Ozon postavlja na piedestal. Eskapizem, čeprav ne brez kanca grenkobe.
Film ikone novejšega francoskega filma Françoisa Ozona, avtorja del kot sta kriminalka Bazen ali erotični psihotriler Dvojni ljubimec
Plodoviti francoski režiser François Ozon posname približno en film na leto – tempo, kakršnega smo do nedavnega povezovali samo z Woodyjem Allenom. V nasprotju z Allenovimi romantičnimi dramami sta zaljubljenca v Poletju 85 približno iste starosti.
Med režiserjema je še ena velika razlika: Ozon z navidezno lahkoto preklaplja med registri in s svojimi prepoznavnimi slogovnimi prijemi ukroti širok nabor tem in žanrov. Če je v filmu Božja milost načel vprašanje spolnih zlorab v Cerkvi in pred tem v Dvojnem ljubimcu eksperimentiral z erotičnim psihotrilerjem, se zdaj z dramo o prvi ljubezni vrača v nostalgične, nežnejše čase.
Poletje 85 se že zaradi izbire tematike mlade istospolne ljubezni ne bo moglo izogniti primerjavi z uspešnico Pokliči me po svojem imenu. Ozona, tako kot Luco Guadagnina, zanimata predvsem radostna bolečina in neizogibna tragedija prvega prebujenja vseobsegajoče strasti – a Francoz se teme loti z manj očitno namero vzbujanja sentimentalnih čustev v gledalcu. Namesto tega se opre na svoje zanimanje za klasično hitchcockovsko kriminalko in nam že v uvodnih prizorih naznani, da se bo štorija za enega od protagonistov končala usodno. 16-letnega Alexisa namreč spoznamo tik pred zaslišanjem v zvezi s smrtjo dve leti starejšega Davida, njegovega fanta.
Kako je David torej umrl in ali ima zgodba kriminalno ozadje, kot ves čas namiguje Ozon? Je šlo za zločin iz strasti? Dogodki se pred našimi očmi počasi sestavljajo v obliki spominskih prebliskov, ki jih mora Alexis šele rekonstruirati in preliti na papir. Travma postane malo bolj obvladljiva, če si sebe predstavlja kot junaka v zgodbi. Obenem ga privlači ideja, da svojega mrtvega ljubimca s pisanjem ohranja pri življenju.
Zaradi strukture scenarija, ki se stopnjuje proti melodramatičnemu razkritju, Poletje '85 razočara z rahlo antiklimaktičnim razpletom. Scenaristično razočaranje nekoliko nadomesti iskrenost – film nikoli ne privzame predavateljskega ali pokroviteljskega tona, ki ga režiserji včasih posvojijo pri pripovedovanju najstniških zgodb.
Dlje kot osrednja skrivnost bo gledalca spremljalo ozračje filma: direktor fotografije Hichame Alaouié je nostalgično zgodbo ujel na 16-milimetrski film, prežet s toplimi odtenki poletja in brezskrbne mladosti. Moda osemdesetih, prepletena z antologijsko glasbeno podlago ustvarja časovno kapsulo nekega minulega obdobja, ki ga Ozon postavlja na piedestal. Eskapizem, čeprav ne brez kanca grenkobe.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov