Film ikone novejšega francoskega filma Françoisa Ozona, avtorja del kot sta kriminalka Bazen ali erotični psihotriler Dvojni ljubimec

Plodoviti francoski režiser François Ozon posname približno en film na leto – tempo, kakršnega smo do nedavnega povezovali samo z Woodyjem Allenom. V nasprotju z Allenovimi romantičnimi dramami sta zaljubljenca v Poletju 85 približno iste starosti.

Med režiserjema je še ena velika razlika: Ozon z navidezno lahkoto preklaplja med registri in s svojimi prepoznavnimi slogovnimi prijemi ukroti širok nabor tem in žanrov. Če je v filmu Božja milost načel vprašanje spolnih zlorab v Cerkvi in pred tem v Dvojnem ljubimcu eksperimentiral z erotičnim psihotrilerjem, se zdaj z dramo o prvi ljubezni vrača v nostalgične, nežnejše čase.

Poletje 85 se že zaradi izbire tematike mlade istospolne ljubezni ne bo moglo izogniti primerjavi z uspešnico Pokliči me po svojem imenu. Ozona, tako kot Luco Guadagnina, zanimata predvsem radostna bolečina in neizogibna tragedija prvega prebujenja vseobsegajoče strasti – a Francoz se teme loti z manj očitno namero vzbujanja sentimentalnih čustev v gledalcu. Namesto tega se opre na svoje zanimanje za klasično hitchcockovsko kriminalko in nam že v uvodnih prizorih naznani, da se bo štorija za enega od protagonistov končala usodno. 16-letnega Alexisa namreč spoznamo tik pred zaslišanjem v zvezi s smrtjo dve leti starejšega Davida, njegovega fanta.

Kako je David torej umrl in ali ima zgodba kriminalno ozadje, kot ves čas namiguje Ozon? Je šlo za zločin iz strasti? Dogodki se pred našimi očmi počasi sestavljajo v obliki spominskih prebliskov, ki jih mora Alexis šele rekonstruirati in preliti na papir. Travma postane malo bolj obvladljiva, če si sebe predstavlja kot junaka v zgodbi. Obenem ga privlači ideja, da svojega mrtvega ljubimca s pisanjem ohranja pri življenju.

Zaradi strukture scenarija, ki se stopnjuje proti melodramatičnemu razkritju, Poletje '85 razočara z rahlo antiklimaktičnim razpletom. Scenaristično razočaranje nekoliko nadomesti iskrenost – film nikoli ne privzame predavateljskega ali pokroviteljskega tona, ki ga režiserji včasih posvojijo pri pripovedovanju najstniških zgodb.

Dlje kot osrednja skrivnost bo gledalca spremljalo ozračje filma: direktor fotografije Hichame Alaouié je nostalgično zgodbo ujel na 16-milimetrski film, prežet s toplimi odtenki poletja in brezskrbne mladosti. Moda osemdesetih, prepletena z antologijsko glasbeno podlago ustvarja časovno kapsulo nekega minulega obdobja, ki ga Ozon postavlja na piedestal. Eskapizem, čeprav  ne brez kanca grenkobe.