Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov