Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Ljubljana : LUD Šerpa, 2020
Tone Škrjanec, pesnik, ki se je po službovanju v prosveti in novinarstvu posvetil branju, pisanju in prevajanju pesmi, je prvenec Blues zamaha izdal pred 24 leti. Od takrat je približno na vsaki dve leti izdal pesniško zbirko: Sonce na kolenu, Pagode na veter, Noži, Baker, Koža, Duh želve je majhen in zelo star, Med drevesi, V zraku so šumi, Sladke pogačice in Dihaj. Za zadnjo je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado, že leto poprej pa jo je napovedala čaša nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus desetih let.
Zbirka Nekaj o nas kot živalih je razdeljena na dva sklopa: Tisto nekaj in Bluz. Pesnik, ki v intervjujih priznava, da so mu bliže kratki haikujski utrinki, izraža doživljajske ekspresije, ki se mu porajajo pri sprehodu v naravo ali po urbanem okolju. V pesmi, po kateri je zbirka dobila naslov, piše: “vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo.” Hoja sama po sebi po kontinuiranem prestavljanju nog in topotanju korakov spominja na zvočno poezijo, na glasbeni ritem, zato ni naključje, da je v pesmi bluz 19: navaden dan zapisal: “za nihanje gre / za ritem / za ponavljanje z nadgradnjo …” A vsak odhod od doma prinaša dodaten stres in izgubo ravnotežja – tako v pesmi daleč od doma v zaključku duhovito zapiše: “ravno zdaj, ko potrebujem mir in malce obupa, / vsaj šibko ravnotežje, / en vrabec izgine in drug sede na rob mize.”
Živali, zlasti ptiči, so pogost motiv v njegovih pesmih, zdi se, da prek njih na nek način prevaja in uravnava svoja občutja in refleksije do zunanjega sveta in celo do poezije. V uvodu pesmi z naslovom ta pesem celo primerja pesem z neukročeno živaljo: “ta pesem je trmasta žival, / to je živalsko trmasta zadeva, / tale pesem hrani vsakovrstne živali ...” in zaključi v svoji značilni maniri: “ta pesem je za ljubljenje in elegantno / pozibavanje med hojo, / ta pesem ni hrana.”
Bralcu, ki se skupaj s Tonetom Škrjancem sprehaja po pesniški zbirki Nekaj o nas kot živalih, se zazdi, da se je v prvem delu zbirke znašel v barvitem konglomeratu ekspresionistične slike, v drugem delu pa v jazzovski ali bluesovski pesmi, ki se razpotegne iz ene asociacije v drugo, dokler se ne izpoje. V daljših pesmih se Škrjanec še posebej razživi in trenutne prebliske podkrepi s spomini na odraščanje in uporništvo. Takšne so npr. pesmi pleme, revolucija, strip poker, nove dimenzije, vaja v prostem padcu in psihična. V slednji se spominja očeta: “ko v zadnjem času pomislim na očeta, / vidim, da so ostale samo še tanke plasti, / drobci prahu kot okruški spomina, nekaj kapelj in dve knjigi …” Zanimive so tudi njegove primerjave z živalmi in rastlinami. “… ameba sem. obložena s pridevniki,” pravi v pesmi ameba, v pesmi nazaj h koreninam: rdeča pesem pa se spoprime z asociacijami in primerjavami z zelenjavo: “ko bom velik, bom kakšna / čuteča rdeča zelenjava. / korenček ali rdeča pesa. / mogoče celo roza cvetača. / nosil bom luč, / razposajeno in samozavestno / kot kanotjero.” V drugih, bolj eksistencialistično zasnovanih pesmih, kot sta pejsaž in lepa mrhovina, pa prevladujejo sivina, samota in tihožitje mrtve narave.
Pesnik Tone Škrjanec se v zbirki Nekaj o nas kot živalih ne obremenjuje s pesniško formo, še manj z velikimi začetnicami in ločili. Posamezne misli sicer zaključuje s piko, da razmeji refleksije na pesniške nize, vendar ima bralec občutek, da to naredi bolj zato, da stopnjuje ritem in suspenz, nato pa ga mimogrede zaključi s kakšno banalno besedno zvezo ali nič kaj dramatično ugotovitvijo. Njegov pesniški izraz, ki ga poganjata golo bivanje in motrenje brez odvečnih pričakovanj družbene revolucije ali osebne preobrazbe, je prav zaradi svoje skromnosti in nezahtevnosti lahko prebavljiv in “okusen”. V pesmi Mehka trava nam zaupa, kaj je tisto, kar v življenju resnično šteje: “vino se nam zliva preko rok, preko robov. / oblaki so grozljivo sivi. / zakaj smo vse to pokradli. / vse te besede. / edino pomembno je / bos stopati po travi.”
Pesniška zbirka Nekaj o nas kot živalih nam daje vedeti, da s svojimi goni in potrebami nismo vzvišeni nad živalskim svetom, temveč smo v svojem bistvu z njim vsestransko prepleteni. Pesmi Toneta Škrjanca nam ostanejo v nezavednem še dolgo po tistem, ko smo jih prebrali, in to je duhovna popotnica, ki je ne gre prezreti …
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov