Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov