Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere Barbara Zupan
Prevedla Gabriela Gaál : KUD Apokalipsa; 2020
Eseji Béle Hamvasa, uvrščeni v knjigo Kozmologija, so nastajali do leta 1936, filozofovo življenje pa se je izteklo leta 1968. Kljub pisanju o dogajanju na začetku prejšnjega stoletja in vračanju v zgodovino ohranjajo aktualnost, polemičnost in vznemirljivost. V njih je opaziti dvojnost: avtorjevo izvirno misel in navezovanje na druge filozofe, pesnike in pisatelje. Eseji so napisani slikovito in v literarnem slogu, eksistencialije so podane zgoščeno, izbrane reference pa govorijo o filozofiji življenja, eksistencializmu ter drugih jezikovno in izrazno bolj ali manj svobodnih in odprtih filozofskih smereh kontinentalne filozofije. Avtor je naravnan tudi interdisciplinarno, saj se pogosto sklicuje na sociologijo in psihologijo.
Kadar se zamisli nad polarnostjo, pripisuje pomen tudi tistemu, kar naj bi bilo nekje vmes. Strašna je noč s svojo temo, njeno nasprotje je svetloba, toda filozof vidi predvsem mrak. Kot Wittgenstein dvomi, da bi človek lahko nerazumljivo spremenil v razumljivo in nespoznavno v spoznavno. Kar je mračno, zanj pomeni, da ni mogoče povedati in pokazati, kaj je resničnost. Prepričan je, da so mračni tako znanje, spoznanje in izkušnje kot tudi občutenje in bivanje v celoti. V mraku je vse negotovo, človek je pravzaprav padanje v mrak, njegov jezik ostaja mračen.
Ko se Béla Hamvas loteva sociološke analize osamljenosti, pride do spoznanja, da so svet, okolje in predvsem skupnost človekova usoda in prav zaradi tega je osamljenost sociološko vprašanje. Osamljen človek izgubi stik s skupnostjo in postane prepuščen samemu sebi. Avtor pravi, da produktivnega in resničnega človeškega življenja zunaj skupnosti ni, zato je samota po njegovem mnenju največje družbeno krivoverstvo. Nikjer ni več osamljenih ljudi kot v modernih velemestih, atomizirani človek, ki živi v njih, se vse bolj predaja individualizmu.
Béla Hamvas največ pozornosti namenja vprašanju krize. Pri tem pojasni, da je naloga njegovega pisanja samo to, da poda osnovne smernice. Največ mu je do tega, da krizo, ki naj bi obstajala zmeraj, predstavi kot pojav, in to shematično kot svetovni pojav. Prikaže tudi zgodovino krizologije. Tako med drugim pravi:
Kriza je zgodovinski proces. Nihilizem je pojav razkroja: razpad v niču. Kar se pojavlja na področju vzgoje, vladanja, družbe, umetnosti, znanosti, je samo simptom. Razlog je globoko v notranjosti in tudi površen pogled nas lahko prepriča, da ga ni mogoče spremeniti.
Hamvas izhaja iz številnih virov. Večkrat se ustavi pri Nietzscheju ter ga interpretira nekako po svoje, saj meni, da Nietzsche vere ni destruiral, temveč je v njegovi kritiki najglobje občutiti popolno neplodnost in nevzdržnost življenja brez vere. Pisec morda pozablja, da je Nietzschejev nadčlovek samozadosten in vere ne potrebuje več. Sam Hamvas je namreč prepričan, da je središče moderne apokaliptike prav verska kriza, njen vzrok pa je treba iskati v tako imenovani humanizaciji vere. Pod vplivom italijanskega filozofa Evole trdi, da vera namesto stika s transcendentnim postane človeška vera, morala pa bi biti božanska. Ortega y Gasset to imenuje barbarstvo od spodaj, Kierkegaard pa izravnavanje.
V pisanju Béle Hamvasa prevladuje pesimizem. Razkrinkava čas, v katerem živi, kaže na razklanost tedanje družbe ter napoveduje še bolj negotovo in mračno prihodnost. Zdi se, kot da se nikjer ne dogaja nič dobrega in kot da so pošteni in dobronamerni ljudje kratko malo izginili. Ali nam tako kot Cankar kaže temo zato, da bi si zaželeli svetlobo? Mar tudi on stoji v areni življenja, razbolelo in resignirano, a vendar? Navrže, da je življenje kljub vsemu največje dobro in predlaga uporništvo, vero v novi svet in radikalno kritiko.
Filozof in pesnik Primož Repar v spremni besedi pravi, da je bolezen treba zdraviti in najprej začeti pri sebi ter s pogumom in odgovornim čutom za dejanje tvegati bivanjsko (ne)lagodje ter verjeti v možnost svobode. Prevajalka in publicistka Gabriella Gaál pa je predstavila filozofovo življenjsko pot in omenila, da se je Béla Hamvas kot prostovoljec udeležil prve svetovne vojne in doživel živčni zlom. Čez čas se ga je dotaknilo srečanje s Kierkegaardovo mislijo in spoznal je, da mora krizo, ki se je nakazovala kot temna točka, najprej iskati v samem sebi.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov