Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Aleksander Golja
Prevedla Mita Gustinčič Pahor; Ljubljana : Beletrina, 2020
Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori možni, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.
Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in mnogi drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.
Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.
Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralke in bralce ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Aleksander Golja
Prevedla Mita Gustinčič Pahor; Ljubljana : Beletrina, 2020
Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori možni, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.
Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in mnogi drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.
Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.
Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralke in bralce ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov