Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Aleksander Golja
Prevedla Mita Gustinčič Pahor; Ljubljana : Beletrina, 2020
Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori možni, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.
Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in mnogi drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.
Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.
Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralke in bralce ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere Aleksander Golja
Prevedla Mita Gustinčič Pahor; Ljubljana : Beletrina, 2020
Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori možni, toda obstaja visoka verjetnost, da če ste prebrali roman Cesar Portugalije, pomislite prav na ta roman. Še več: če ga boste prebrali, bo zelo verjetno postal vaša prva asociacija ob pisateljičinem imenu.
Kako lahko napovedujem prihodnost? Zato ker je Cesar Portugalije odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku in mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Tako bi seveda lahko našteval še nekaj časa, toda poanta je že jasna. Naslovni junak romana (pisateljica ga je sicer označila za pripoved) je preprost dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja in radosti vse do trenutka, ko se zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne, zrak, ki ga diha, in vir življenjske moči. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Njena pripovedna ekonomija je na prvi pogled zelo preprosta. Poglavja so kratka, skoraj praviloma se razvijejo ob posameznem dogodku, njihovi konci pa so zgovorni, a ne patetični. Kot da bi pisateljica vedela, da je manj več, kot da se zaveda, kako njena diskretna, zadržana pripoved zleze bralki in bralcu pod kožo. Pripoved stopnjuje počasi, iz poglavja v poglavje: očetovski preizkušnji sledi nova preizkušnja, poklon poklonu. Toda tako kot pisateljica mojstrsko razvija portret očetovske ljubezni, preseže samo sebe, ko začne diskretno, subtilno razvijati njeno temno stran. Do neke zabrisane točke oče razume, da se mora hči osamosvojiti, zaživeti svoje življenje, toda ta sprememba je zanj prehudo breme. Pisateljica, ki je dotlej vodila bralca po poteh očetovske ljubezni, ga zdaj kot po kakem Möbiusovem traku vodi po vse temnejših stanjih taiste ljubezni. Kar je prej ubožnemu dninarju dajalo moč, ga zdaj sicer še zmerom navdihuje, a hkrati mu že škodi in ga ogroža. In tudi v tej premeni je pisateljica nepopustljiva: njena poglavja so kot obrati vijaka, vsako poglavje bolj stisne junaka, poveča njegovo stisko in norost, bolečino. Ob tem presunljivem in literarno živem portretu literarnega junaka, ki se v temah uma oprime iluzije, da je cesar Portugalije, pa je pisateljica ustvarila še več prepoznavnih in zanimivih stranskih likov. Vaščani, krajani, župnik, Janova žena Katrin in mnogi drugi spremljajo Janovo preobrazbo – do nje so lahko skeptični, posmehljivi, toda na koncu tudi razumevajoči in naklonjeni. Tako je Cesar Portugalije tudi roman o cesarstvu Portugalije, o skupnosti, ki ob sokrajanovi stiski najde svojo človeško mero.
Da je Selma Lagerlöf res mojstrica pripovedi, pa dokazuje še nekaj. Z Janom, cesarjem Portugalije, je ustvarila lik, s katerim lahko bralec sočustvuje, ga poskuša razumeti in podobno, toda tudi z likom hčerke ji je to odlično uspelo. Klara Gulla ima prav tako svoje preizkušnje in bralec lahko trepeta tudi zanjo. Tako je roman Cesar Portugalije, ki je pripovedovan kot preprosta pripoved, psihološko še kako pretanjeno besedilo. Za nameček je pisateljica v pripoved smiselno vtkala folklorno tradicijo, na primer trole, prepričljivo je naslikala tudi mehanizme delovanja švedske družbe na začetku dvajsetega stoletja, ob enem izmed stranskih likov pa je pokazala, kako se posameznik odloča, kako se odloča narobe in kakšne posledice imajo napačne odločitve.
Cesar Portugalije je ena izmed tistih knjig, ki bralke in bralce ne nagovarja, naj bosta dobra, in vendar ju nagovori, naj bosta dobra. Vendar roman opravi to delo zelo diskretno, z neko zadržano energijo, s sublimno lepoto (ne poskuša ugajati, ne pridiga, ne ponuja preprostih rešitev). Tako da … Ja, zaradi izida romana Selme Lagerlöf v slovenskem prevodu Mite Gustinčič Pahor je bilo leto 2020 tudi dobro leto.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov