Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadej Golob: Virus

22.03.2021

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jure Franko

Novo mesto : Goga, 2020

Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.

Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.

Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadej Golob: Virus

22.03.2021

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jure Franko

Novo mesto : Goga, 2020

Pri uspešnih kriminalnih knjižnih serijah, kakršna je Golobova, se pri bralcih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga morda zamudili prvi del, pogosto pojavi dilema, ali naj se branja sploh lotijo, in če – kje. Na začetku serije, s knjigo, o kateri zaradi precejšnje medijske pozornosti veš že čisto preveč vsebine glede na njen žanr? Ali z najnovejšim delom, ki je še zavit v tančico skrivnostnosti in pričakovanja? Pri res spretno napisanih kriminalkah, v katerih avtor svojega stalnega bralnega občinstva ne jemlje kot nekaj samoumevnega, je z vidika podajanja informacij to pravzaprav povsem nepomembno, saj si novi bralec brez težav sam zakrpa manjkajočo preteklost, medtem ko bralci prejšnjih del dodajo le nov košček mozaika v celotno sliko. In tako je tudi z Virusom. Do neke mere bi bilo takšno branje lahko celo prednost, saj dolgi in podrobni opisi forenzičnih postopkov in počasno razkrivanje preteklosti osrednjih in stranskih likov nepodučenemu bralcu ne delujejo ponavljajoče, ampak kot spreten preplet dramaturško dodelanega dogajanja. To namreč ni ozko in suhoparno osredinjeno zgolj na kriminalistične akcije, čeprav te seveda ves čas ostajajo v ospredju romana, ampak so vključene tudi splošno družbeno-politične razmere, ki so se nas lani tako ali drugače vseh dotaknile. Z vdorom aktualnosti, ki se mu avtor ni niti poskusil niti želel izogniti, ampak je določene osebe s pretanjeno karakterizacijo celo namenoma približal resničnim, roman Virus deloma prestopa meje kriminalnega žanra in rahlo sega na območje družbenokritičnega. Seveda, zgolj za nekaj trenutkov.

Sicer pa je rdeča nit četrtega primera Tarasa Birse tudi tokrat seveda umor oziroma celo več njih. Redkobesednega glavnega kriminalista in njegovo zvesto ekipo kljub omejitvi gibanja vodijo po vsej Sloveniji. Medtem ko se kriminalistom v skandinavsko počasnem pripovednem ritmu sestavljajo koščki sestavljanke, se bralcem vzporedno sestavljajo tudi koščki njihovih življenj, značajev in pogledov na svet, ki kažejo, da je prav vsak od njih še kako krvav pod kožo – kakor se za sodobnega literarnega kriminalista tudi spodobi. Že res, da Taras deluje nekoliko pretirano mačistično in tudi njegovo reševanje predvsem ženinih osebnih problemov se ne ujema ravno s časom in prostorom, v katerem živimo, a kljub občasnemu bralčevemu zavijanju z očmi je njegova karizma dovolj močna, da mu je voljan slediti na poti policijskega preiskovanja. Občasno se Taras kljub sicer trdno strukturiranemu vedenju izkaže celo človeško ranljivega, a njegova genialnost vendarle temelji na tem, da je tako presneto strogo nepopustljiv do sebe in drugih, zato tovrstnih odlomkov vendarle ni prav veliko. Zanimivi so tudi njegovi sodelavci, saj so prav vsi obravnavani polnokrvno in raznoliko. Še najbolj skrivnosten poleg Tarasa, ki očitno nima dna svoji zagonetnosti, je Ahlin, novi direktor policijske uprave, ki iz stranskega lika preraste v enega osrednjih, in to tako po dejanjih, kakor tudi osebnostno. Pravzaprav je prav on tisti, ki na kocko postavi največ. Golob ga je s tem spretno postavil Tarasu ob bok, kar utegne v morebitnih nadaljevanjih dobiti še povsem nove razsežnosti. Sploh če je romantična zgodba med Tarasom in njegovo sodelavko Tino tudi v resnici končana.

Četrti primer strašnega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse je torej dramaturško odlično strukturiran roman, ki pa stalnim bralcem razen novih umorov in nadaljevanja bolj ali manj simpatičnih medsebojnih odnosov med osrednjimi liki ne ponuja veliko novega. Pomenljiv je seveda tudi naslov romana, ki ni le spretna marketinška poteza, ampak ga je mogoče razumeti večplastno. Virus je v biologiji namreč zelo majhen delček, mikroorganizem, ki povzroča okužbo oziroma bolezen, enako pa je tudi z zločincem – je delček skupnosti, ki ji povzroča zlo. Tako kot pri virusu je treba tudi pri zločinu za čim uspešnejšo družbeno ozdravitev ugotoviti izvor in vzroke zanj. In to nalogo je Tadej Golob odlično opravil.


04.04.2022

Tone Hočevar: Kosmata druščina

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


01.04.2022

Srce v temi

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec


01.04.2022

Sanja Nešković Peršin: Skrito

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane


28.03.2022

Samo Kreutz: Da te imenujem morje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


Stran 39 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov