Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : KUD Logos, 2020
Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.
Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.
Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?
Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.
Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.
In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : KUD Logos, 2020
Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.
Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.
Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?
Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.
Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.
In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov