Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : KUD Logos, 2020

Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.

Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.

Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?

Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.

Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.

In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.