Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : KUD Logos, 2020
Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.
Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.
Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?
Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.
Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.
In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : KUD Logos, 2020
Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.
Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.
Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?
Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.
Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.
In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov