Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : KUD Logos, 2020
Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.
Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.
Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?
Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.
Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.
In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.
Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : KUD Logos, 2020
Profesor za nemško književnost na mariborski univerzi, doktor empirične literarne znanosti Dejan Kos, ki je magistriral iz srednjevisokonemških mističnih besedil, je pesniški prvenec Evangelij bližine objavil v zrelih letih, leta 2016. Čeprav je medijska pokritost knjig z duhovno in religiozno poezijo na Slovenskem opazno slaba, literarna kritika v osrednjih literarnih revijah jih najraje zaobide, selektorskega sektorja za festivale ali knjižne izbore pa ne doseže oziroma se jih ne dotakne, je pesniški prvenec Dejana Kosa doživel ponatis ter zaznamoval številne bralce in tudi nekaj kritikov.
Tridelno pesniško zbirko Zahvalni spevi – spremno besedo je napisal Alen Širca – sestavljajo razdelki: Vrnitev Neodhoda, Zahvala Daritvi (I., II., III., IV.) in Molitev. Popreproščeno povedano: ontološkemu Rojstvu sledi psalmična adoracija Daritev, himnična knjiga se zaključi s tretjim delom, avtorsko razširjeno Gospodovo Molitvijo, z izreko boga.
Premišljevalec Dejan Kos zbirko odpira s štirimi izluščenimi kratkimi citati Heraklita, Mojstra Ekarta, Ivana Cankarja in Davida Bowieja, ki knjigi dajo začetno intonacijo. In če Bowie pravi: »ko veš, da veš, da veš«, dobimo na naslednji strani avtorjev dopolnilni pripis kot kratek uvod v knjigo, in sicer misel, da je najbolj resničen neizogiben zlom našega prepričanja. V teh štirih vrsticah sta izstopajoči besedi »resničnost« in »prepričanje«. Kos sicer to pove v zanj značilnem zanikovanju, antitetičnem podajanju teze. Če je s prvencem dostopal kot filozofski, ontološki, mistični, apofatični teološki premišljevalec, v Zahvalnih spevih podobno antitetično dikcijo uporablja v prvem razdelku, kasneje pa vpelje slogovno spevnost, praviloma oklepajočo rimo in krožni, litanijski ritem, in v zadnjem razdelku Molitev avtorsko razširi Gospodovo molitev Oče naš. Ali s tem nakaže prehod od glave v srce, od premišljevanja do pričevanja?
Kosov prvenec Evangelij bližine brez dvoma lahko umestimo v duhovno poezijo, kakor je duhovno kategorijo opredelil France Pibernik v svoji antologiji Slovenska duhovna pesem: od Prešerna do danes (KUD Logos, 2001), in sicer kot ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Kosovo drugo zbirko Zahvalni spevi, ki se bolj neposredno navezuje na krščanski simbolni svet, pa lahko umestimo tudi med religiozno poezijo, kolikor ta zame pomembna pojmovna distinkcija pomeni večjo transparentnost podobja iz določene religije, v tem primeru konfesije oz. krščanstva. Po simboličnem rojstvu, oziroma po Kosovo: »vrnitvi neodhoda«, na začetku knjige Kos imenuje jezik kot misel, ki se podarja, obenem pa obdarjeni dobi ime in imena daje naprej. Trostišje, ki zaobjame jezik, misel in ime s transcendenco/bogom, vpelje tudi pomembno razsežnost za duhovni premislek, in to je neskončnost, ki je edina oblika »osebe«, »ki je edina luč praznine«, kakor pravi Kos, lahko pa interpretativno dodam: svobode. Kajti »milost je usoda osvobojenih«, beremo v prvem razdelku. Tako lahko razumemo, da smo osvobojeni tedaj, kadar zmoremo onkraj racionalnosti in smo blizu izvoru/bogu in zato v milosti, ter nasprotno: smo blizu izvoru/bogu tedaj, ko smo osvobojeni, zato tudi milostni, obenem mirni v paradoksu. Prvi razdelek prinaša plemenite misli za duhovno rast, iskanje. Ena izmed njih je pričevanje oziroma uresničevanje z dejanji, ne besedami: »Razodetje je uresničeno samo v dejanjih. / Dejanja so spomin, zapisan v telo.« In tako Kos že napove nadaljevanje knjige, to sta daritev in molitev, saj se transcendenčno bližino obnavlja, spominja z molitvijo, po Kosovih zanikalnicah, negacijah dobesedno: »Molitev prebira nepozabo, zapisano v telesa«.
Treba je reči, da se ob usvajanju Kosovega besedišča bralcu odpirajo pomeni. Tu omenjeni bog je na primer pri Kosu »izvir«, že od Evangelija bližine. V Zahvalnih spevih izvemo, da je »v zanikanju izrečen«, kar ni nobena novost glede na dikcijo iz Evangelija. Novost pa se zgodi na 82. strani, kjer je imenovan z imenom »Bog«, prvič in edinič. Sam konec tretjega dela in ves četrti del Zahvalne Daritve je pomemben, saj se že na 73. strani Kos pesniško obrne na nagovorni Ti, ki je v štiristišju prej imenovan »prvi Klic«. Ta po obsegu najdaljši, psalmični del knjige, napisan praviloma v štiristišju z oklepajočo rimo, je nastavljen najprej kot nizanje trditev v obliki vprašanj z litanijskim anaforičnim ponavljanjem »mar ni«. Od spraševanja o smislu obstoja do racionalno težko umljivega, mističnega drsenja/vrtenja v pomenjenju besed preidejo Zahvalne Daritve spet v ponavljanje, tokrat v obliki anafore »le Ti« in v spevnem ritmu, spominjajoč na litanije. Sklenejo se, kjer se v Zahvalnih spevih zgodi drugo izrecno mesto krščanske konfesionalnosti, to je v obliki definiranja Boga, ki je priča v »obličju Sina«, torej s Kristusom.
In če se za konec vrnemo k uvodoma zastavljenemu vprašanju o morebitnem prehodu od razuma na srce. V Zahvalnih spevih je začrtan in v besedah izpričan prehod od kontemplativnega premisleka o smislu obstoja prek litanijskih spevnih daritev Njemu, Bogu v podobi Sina, do avtorsko predelane Gospodove molitve Oče naš. Odlično začrtani dramaturgiji navkljub Dejan Kos vsebinsko in slogovno ostaja zvest jeziku razuma, premisleka, zahvale, čaščenja in izreke.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov