Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Klemen Kordež: Hladna veriga

19.04.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.

Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.

Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko;  roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.

Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.

Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.

Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Klemen Kordež: Hladna veriga

19.04.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.

Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.

Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko;  roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.

Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.

Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.

Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.01.2022

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Andrzej Stasiuk: Fado

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.


31.01.2022

Željko Kozinc: Ledina neba

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


28.01.2022

Vzporedni materi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 42 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov