Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Klemen Kordež: Hladna veriga

19.04.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.

Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.

Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko;  roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.

Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.

Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.

Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Klemen Kordež: Hladna veriga

19.04.2021

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.

Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.

Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko;  roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.

Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.

Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.

Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


Stran 47 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov