Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.
Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.
Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko; roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.
Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.
Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.
Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.
Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.
Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko; roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.
Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.
Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.
Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov