Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.
Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.
Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko; roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.
Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.
Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.
Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Klemen Kordež se svojega prvenca, romana Hladna veriga, loteva v velikem zamahu: delo obsega približno štiristo strani in se okvirno razteza čez tri desetletja. Vzporedni pripovedi o Deji Gartner in njenem sinu Timu dopolnjujejo stvarnejši zapiski, v katerih se izmenjujeta tretjeosebni pripovedovalčev in Timov glas in ki pretendirajo po esejističnem, a jih je zaradi rezoniranj, ki pretežno ostajajo na površini, bolj smiselno umeščati v območje kolumnističnega.
Pripovedna loka, ki popisujeta življenji Deje in Tima, se dopolnjujeta na strukturno poveden način; Dejina pripovedna linija obstaja v soodvisnosti od Timove; predstavlja ji izhodišče, od katerega se Timova linija nenehno odceplja, dokler se je naposled nekako na polovici romana povsem ne osvobodi in stopi v ospredje. Dejin lik opredeljujejo tri popreproščena določila: njena stalna potreba po potrditvi, ki jo išče v seksualnih aferah, poučevanje joge in pretirana navezanost na sina. Po precej grobem posilstvu v drugi polovici knjige, ki ga, pomenljivo, zagreši edini neslovenski lik iz nižjega socialnega razreda v romanu, pristane v samskem stanovanju. Roman njenemu življenju skorajda povsem preneha slediti – v trenutku, ko ostane sama, brez moškega, ki bi jo definiral, postane odveč.
Dejina psihologija se po liniji izpostavljenih iktičnih mest vzpostavlja kot posledica kombinatorike ustaljenega ženskega družbenega spola in interpretacije tega konstrukta skozi idejne nastavke nove konservativnosti. Ker k temu niso dodane nobene osebnostne specifike mišljenja, navad, pogledov, interesov ali zanimanj, Deja deluje kot karikatura ženske in matere. Enako lahko ugotavljamo za preostale likinje v romanu, ki pa so okarakterizirane še bolj plosko; roman jih vzpostavlja kot bitja z zgolj seksualno semi-vrednostjo. Intelektualno so vse po vrsti izrazito šibke, brezinteresne so in podrejene moškemu – pretežno Timovemu in Maksovemu – intelektualizmu, ki pa ga brez izjeme naivno zamenjujejo z intelektualnostjo. Četudi je Deji odmerjenega več prostora kot preostalim likinjam, niti pri njej ni zaslediti zmožnosti samostojnega kritičnega mišljenja; kot politično in intelektualno bitje ne obstaja, brez moškega, ki se sicer lahko pojavlja v vlogah partnerja, ljubimca ali sina, pa dobesedno propade in izgine.
Vendar pa bi bilo pristransko trditi, da roman problem psihološke ploskosti zaznamuje le v odnosu do likinj – ne pa tudi likov. Timova pripovedna linija, spisana v enakem pustem, prisiljenem slogu, ki mu manjka tudi ritmične napetosti, kot Dejina, nam izrisuje življenje akademskega slikarja, zaposlenega v oglaševalskem podjetju, ki se, ker se je preprosto naveličal »levoliberalnih« teženj po solidarnostni in pravični družbi, obrne k novi konservativnosti. S tem izraža vsaj precejšnjo intelektualno lenobo; namesto poglabljanja in raziskovanja in razvijanja teoretskega diskurza preprosto obrne svojo politično pozicioniranost in začne operirati z drugim naborom teoretskih predpostavk, ki jih skuša prezentirati kot nove. Razlogi za večje politične, pa tudi poklicne premike v njegovem življenju so omejeni na nekakšno zdolgočasenost in vzvišenost nad koncepti in teorijami, ki jih izpričano – vsaj sodeč po njegovih izjavah – niti ne pozna in ne razume. Pripoved o njegovem življenju pretežno tvorijo utrujajoče dolgovezni, literarno revni pasusi o njegovem delu in spolnem življenju, krovno poanto vseh teh strani pa zaznavamo v prikazu izpraznjenosti Timovega bivanja.
Kordežev roman Hladna veriga prek Tima naslavlja vprašanje ženske, problematizira feminizem, se posveča kritiki antikapitalizma ter raziskuje razmerja med umetnostjo, politiko in družbo. Timovo gledišče pri tem omejujejo zgoraj začrtani idejni okviri, alternative njegovemu gledišču pa roman ne ponuja. V knjigi tako umanjka konflikt, ki bi šele omogočal, da Timovo izvajanje postavimo v kontekst ter ga premislimo v odnosu do drugih pozicij izrekanja. Edini lik, ki v obrisih predstavlja nekaj, kar bi bilo z veliko domišljije mogoče razumeti kot Timovo protipozicijo, je popolnoma stranska likinja feministične novinarke. Spisana je v skladu z reprezentacijami feminizma, značilnimi za novo konservativnost – je neargumentirana, neinteligentna in nelucidna. Timova gledišča tako stvarnost ne le opisujejo, temveč jo tvorijo; v romanesknem svetu se skozi strukturiranost likov, njihovih funkcij in razmerij vzpostavlja svet, skladen s Timovo mizogino, kapitalistično interpretacijo.
Roman Hladna veriga bi bilo z dobršno mero dobrotljivosti sicer mogoče brati kot nekakšno distopijo, v kateri se namerno in zavestno izrisuje izrazito nekompleksna, z idejnim svetom nove konservativnosti popačena realnost, ki ni le mišljena skozi tovrstne idejne nastavke, temveč dejansko tudi udejanjena po njihovi podobi. A zdi se, da je bolj verjetna dobesednejša interpretacija, ki pa kajpak razkriva precej mračnejšo in literarno manj izzivalno sliko.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov