Film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.

Ta teden bo na Televiziji Slovenija v rubriki Kinoteka na ogled Cesta Federica Fellinija iz leta 1954. Gre za enega najbolj zanimivih in najbolj netipičnih filmov italijanskega maestra, za duhovit in hkrati otožen film ceste, ki ga je posnel s svojo ženo Giulietto Masino v glavni vlogi. Cesta je film, ki je imel nenavadno, zapleteno in težavno pot vse od začetkov nastajanja pa do prvega sprejema, a je Fellinija nazadnje kljub temu izstrelil med mednarodno najbolj prepoznavne filmske ustvarjalce.

Gelsomina je dekle iz revne družine v obmorski vasici, ki jo nekega dne obišče cirkuški silak Zampanò, ki potuje od mesta do mesta in nastopa s svojo točko lomljenja verige s prsnim košem. Z njim je dotlej potovala njena sestra, Rosa, a je v nepojasnjenih okoliščinah umrla – in Zampanò bi rad, da se mu zdaj pridruži Gelsomina. To imajo vsi za čudaško; v današnjem jeziku bi morda rekli, da je mladostnica s posebnimi potrebami. Je popolnoma nedolžna, neizkušena in nenarejena; cirkuško življenje jo zabava s klovnovskimi triki in igranjem inštrumentov, a je hkrati na trdo realnost življenja na cesti s potujočim cirkusantom, sploh takšnim, kot je Zampanò, povsem nepripravljena.

Zampanò jo včasih s prigovarjanjem, drugič z zmerljivkami in udarci nauči nastopanja in poslušnosti, in čeprav mu Gelsomina sprva poskuša pobegniti, pozneje v takšnem življenju očitno vendarle najde nekakšen smisel, čeprav morda niti sama ne ve natanko, kaj naj bi ta bil. Fellini je vlogo Gelsomine napisal posebej za Giulietto Masino, da bi lahko pokazala svojo telesnost in slog nastopanja. Njen okrogli obraz je močno izrazen in jasno pokaže vsako čustvo; Masina igra z vsem svojim telesom, kot otožni klovn spominja na nastope Charlieja Chaplina, a kljub temu nikoli ne deluje narejeno.

Silak Zampanò, ki ga igra mehiško-ameriški igralec Anthony Quinn, je v primerjavi z Gelsomino ogromen. Tako, kot je ona skoraj otroška, nedolžna in naivna, je on prebrisan, sebičen in tudi nasilen. Fellini ga je zasnoval po resnični osebi iz svoje mladosti, kastratorju prašičev, ki je spal z vsemi ženskami v Riminiju. Ko je z njim zanosilo umsko prizadeto dekle, so ljudje menili, da je dojenček hudičev otrok. Fellini je o obeh likih dejal, da gre za dva človeka, ki ostaneta skupaj, četudi bo to zanju usodno, in četudi ne vesta, zakaj. Nekoč je izjavil tudi, da je Cesta katalog njegovega mitološkega sveta, da je reprezentacija njegove identitete brez primere.

»Mislim, da v mojih filmih vedno znova poskušam predlagati ljudem, naj se prično osvobajati kot posamezniki. Naj se vrnejo po cesti nazaj in ugotovijo, na katerih krajih so dobili to ali ono modrico, kje se je rodila ta ali ona bolezen, psihološko gledano. Tudi sam to opazujem pri sebi. Domišljam si, da so nam pri tem procesu v pomoč filmi, kot so moji, pa tudi umetnost sicer. Notranje osvobajanje pomeni sprejeti življenje, takšno kot je, in ga vzljubiti, brez idealiziranja in konceptualiziranja, brez moralnih in etičnih sodb. Pomeni vrnitev k prvinskosti, k nedolžnosti, ki smo jo imeli kot otroci, le s to razliko, da se zdaj vsega tega zavedamo.«

Fellini naj bi bil od vseh svojih filmov na Cesto najbolj navezan, tudi zato, ker je imel z njo največ težav.

»Odločam se lahko le glede na sentimentalne razloge, ker objektivno svojih filmov ne morem ocenjevati. Cesto imam rad ne zaradi filma samega, ampak zaradi stvari, na katere me spominja, zaradi obdobja mojega življenja, ko sem ga posnel. Če neham okolišiti, lahko rečem, da sta Cesta in 81/2 filma, ki ju imam najraje.«

Snemanje je bilo polno zapletov: Masina si je zvila gleženj in producent, ki je nikoli ni hotel v vlogi, je to hotel izkoristiti, da bi jo kot glavno igralko zamenjal. Zaradi zamude je nato hotel odstopiti Quinn, ki naj bi takrat že snemal drug film, Atilo. Fellini ga je prepričal, da je hkrati snemal oba, in Quinn je vstajal ob pol štirih zjutraj, da je ujel modro svetlobo zgodnjega jutra, ki jo je hotel Fellini, in se nato še v kostumu odpeljal v Rim, da bi tja prispel do popoldneva in nastopil še v vlogi hunskega vojskovodje. Zaradi nizkih sredstev so morali na snemanju improvizirati: prepričali so lokalnega duhovnika, naj premakne proslavo ob godu zaščitnika mesta, ker niso imeli denarja za statiste, in da ne bi ljudje prekmalu odšli domov, je Fellini naročil asistentu, naj kriči, da prihajata Totò in Sophia Loren, ki sta tedaj veljala za največja italijanska zvezdnika. Proti koncu snemanja je Fellini padel v hudo depresijo. Da bi lahko dokončal film, ga je moral zdraviti znani freudovec, psihoanalitik. Quinna, ki je govoril angleško, so v italijanščino sinhronizirali; Fellini je slovel po tem, da se ni menil za usklajenost premikanja ustnic z zvokom. Namesto besedila naj bi igralci celo samo šteli. Ko je film na festivalu v Benetkah dobil srebrnega leva, in je velik del občinstva menil, da bi ga moral dobiti film Luchina Viscontija, je med ekipama obeh filmov v dvorani izbruhnil celo pretep.

Cesta je tudi film, s katerim je Fellini dokončno prelomil s strogim neorealizmom, katerega zagovorniki so zahtevali družbeno in politično angažiranost in značilno realistično estetiko; namesto tega zgodbo Ceste pripoveduje poetično, kot, da gre za na pol mitološki ali čudežen svet. Nekateri so ga ravno zato tedaj težko sprejeli. Za druge je predstavljal novo, sladko-grenko različico neorealizma, ki se zaveda same sebe.