Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov