Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Te dni si lahko v Kinodvoru v živo, sicer pa prek spleta v okviru Art kino mreže, ogledate izjemen animirani film, ki je doživel premiero na svetovni dan Zemlje
Ob letošnjem dnevu Zemlje je Art kino mreža začela v svojih spletnih kinih predvajati animirani film Prinčevo potovanje, ki se v nekaterih vidnih potezah tematsko navezuje na ta dan. Ta francosko-luksemburška koprodukcija z oznako za otroke nad starostjo 9 let se sicer na prvi pogled res zdi samo še en v vrsti animiranih filmov, ki v distribuciji festivala Animateka dobijo priložnost predstavitve na našem tržišču. A Prinčevo potovanje je v resnici dokaj visoko profiliran animirani film, ki se ponaša z zavidljivim 4,2-milijonskim proračunom in distribucijo studijskega velikana Universal. Pomemben razlog za tako dobro sestavljen projekt leži v priznanem avtorju. Pod film se namreč podpisuje 81-letni francoski animator Jean-François Laguionie, ki ustvarja že več kot pol stoletja, pri čemer kljub prevladi digitalne tehnologije niti danes ni opustil značilnega videza ročno narisanih podob.
Laguionie v tem slogu nadaljuje tudi v Prinčevem potovanju, zgodbi o princu Laurentu, pripadniku opičjega ljudstva, ki ga valovi naplavijo na obalo neznane dežele z njemu neznanimi ljudmi. Režiser s tem izhodiščem nadaljuje z motivi iz svojih prejšnjih filmov, ki so glede na časovno oddaljenost presenetljivo konsistentni. Njegovi filmi namreč že dolga desetletja na tak ali drugačen način vključujejo motive plutja po oceanih, srečanja z Drugim in nasploh človekovega odnosa do narave. Prinčevo potovanje pa se še toliko bolj navezuje na enega prejšnjih animatorjevih filmov, saj gre za svojevrstno reinterpretacijo filma Grad opic iz leta 1999, še eno zgodbo o razkolu med dvema opičjima civilizacijama.
Tako Grad opic kot Prinčevo potovanje bi lahko zaradi podobne teme na prvo oko povezali s franšizo Planet opic, in primerjava je res povsem legitimna. A pod površino se Laguioniejev film močno razlikuje od slovitejše serije filmskega studia 20th Century Fox. Tam, kjer je franšiza Planet opic ves čas vzdrževala izrazito distopičen ton, je Prinčevo potovanje v vsakem trenutku izrazito humanistična pripoved. Prek brodolomca in njegovega spoznavanja novega sveta nam film posreduje sporočilo o družbenem napredku, medgeneracijskem sožitju, ekologiji, obsodbi konformizma in sprejemanju drugačnosti.
Laguionie s svojim soanimatorjem Xavierjem Picardom še naprej nadaljuje v maniri, ki je precej oddaljena od današnjega širše razširjenega ameriškega pripovedovanja. Namesto poudarka na trdno vzpostavljeni narativni strukturi se Prinčevo potovanje v prvi vrsti zanaša na grajenje filmskega vzdušja. Slog pripovedovanja ima namreč zaradi nekoliko poetičnega nizanja prizorov lebdeč, sanjav pridih, pri čemer ga zaradi opičjih likov zaznamuje rahlo nadrealistični dotik, medtem ko se nekateri prizori odkrito poigravajo s simbolizmom. Bolj kot da bi film torej imel kaj skupnega s Planetom opic, ga lahko slogovno in tematsko prej primerjamo z nekaterimi drugimi slovitimi primerki evropskega animiranega filma, kakršna sta Rdeča želva izpred petih let ali pa kultni Divji planet iz leta 1973.
A seveda so vse te cinefilske reference glede na dostopno starostno oznako filma nepomembne, saj imamo pred sabo film, ki stavi na univerzalno sporočilo, razumljivo vsem, onkraj kulturnih in generacijskih razlik. Morda je res nekoliko klišejsko reči, da so nekateri filmi primerni za gledalce vseh starosti, a Prinčevo potovanje dokazuje, da obstajajo filmi, ki jih je težko označiti kako drugače kot prav s to oznako.
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov