Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : UMco, 2021
Ali Žerdin se je časnikarstva učil v najboljših šolah, kar jih premoremo: od Radia Študent in Mladine prek Dnevnika do Dela in njegove Sobotne priloge. Njegovi uvodniki in kolumne so za velik del osrednjemu časniku še zvestih bralcev obvezno prvo jutranje branje zaradi vprašanj, ki jih postavlja, in odgovorov, ki jih povezuje v prodorne, neprizanesljive analize dogodkov in dogajanj, ki, ne le na političnem polju, vznemirjajo od vsega hudega še ne otopelo kritično javnost.
V zadnjem letu dni je najpogostejša in najvznemirljivejša tema širjenje in valovanje intenzivnosti novega koronavirusa covid 19, še posebej ravnanje političnega vrha s pandemijo, ki jo je ob odhajanju razglasila še prejšnja, ter z vsem, kar je prihajalo sproti, prevzela nova vlada. Ve se, da se je nevidna ubijalska nadloga pri nas začela s prvo odkrito okužbo 4. marca lani in da je bila osem dni pozneje razglašena epidemija, ne pa tudi, kdaj bo toliko ukročena, da se bo lahko življenje vsaj približno vrnilo v nekdanje okvire.
Žerdin epidemije ni spremljal »po službeni dolžnosti«, s povzemanjem uradnih sporočil, tako kot večina medijev, temveč je kot kritični časnikar, po izobrazbi sociolog, segel v globino in pogledal v ozadja. Kajti bolj in bolj je postajalo očitno, da je bilo pri upravljanju s pandemijo v Sloveniji marsikaj narobe. Hotel je vedeti – in povedati tudi drugim – kaj in zakaj narobe. Da se ne bi ponovilo.
Za izhodišče knjige MMXX – leto nevarne bližine je porabil ugotovitev, da je država konec prvega vala epidemije namesto z refleksijo zaznamovala s čudaškim preletom vojaških letal. In dodal: »Če je imel kdo dvome glede politike zamejevanja epidemije, je bil v najboljšem primeru zasmehovan. Slovenija je plačala visoko ceno, ker pred drugim valom ni smelo biti dvoma.« Opozorila znanosti »so bila preslišana in drugi val je dobil katastrofalne razsežnosti«.
Avtor v nadaljevanju sledi razmahu epidemije v 17 poglavjih, kot so Utrjevanje oblasti, Izginula zaščitna oprema, Vojna z mediji, Protesti, Dimenzije strahu in druga. V vsakem se posveti eni od pomembnih tem in ji sledi do točke ob oddaji rokopisa. V poglavje Zaupanje na primer zapiše eno temeljnih ugotovitev: »Epidemija ni le virus. Ni le omrežje prenosov okužb s človeka na človeka. /…/ Je stanje duha.« In še: »Represija lahko epidemijo ustavi v avtoritarnih državah. V demokraciji lahko epidemijo zameji le visoka stopnja zaupanja.«
V naslednjem poglavju Vojna proti virusu povzema: »V komandnih organizacijah ni prostora za dialog. Največja vrlina je disciplina. /…/ Vendar epidemija ni vojna. Obrambne linije med epidemijo ne obstajajo. So bolj ali manj razpršena žarišča. Zamejevanje epidemije je podatkovna operacija. Metafora vojne je slaba. Olajšuje mobilizacijo, a otežuje analizo.«
V zadnjem poglavju avtor posredno zavrača ksenofobno poudarjanje nevarnosti okužbe s koronavirusom, ki da jo povečujejo ilegalni prebežniki z vzhoda. Opozori namreč na migrante iz Madžarske in Turčije, ki so v ZDA in Nemčiji odločilno prispevali k razvoju cepiv proti covidu 19.
Tudi tokrat Žerdina odlikuje prepoznaven slog. Namesto verig podredij niza kratke, razločne povedi in jih vešče zlaga v sklepe, ki osvetlijo ozadje, zbodejo, ali celo udarijo kot s kladivom, da sežejo do živega. Čustva pušča ob strani, ne smeši in ne moralizira, ampak hladnokrvno niza potrjena dejstva o posledicah posameznih ukrepov, ki sama razkrivajo, zakaj je ta ali oni spodletel. Največkrat se je zalomilo zaradi neupoštevanja mnenja vrhov medicinske stroke ter drugih specialistov in raziskovalcev pa tudi avtorjev sledilnika za covid 19, ki je podatke spreminjal v informacije, potrebne za sprejemanje odločitev. Pri tem je, tako Žerdin, ekipa hitro trčila ob problem slovenskega zdravstvenega sistema, ki z beleženjem in obdelovanjem podatkov »spominja na čas kartonskih map, papirja in pisalnih strojev«.
Učinki epidemije niso obšli niti izobraževanja, in pri tem ne gre le za težave pouka na daljavo. »Izobraževalni sistem,« beremo, »v skupnost ne prinaša le izobrazbe, znanja. Zviševal naj bi raven omike v skupnosti. Epidemija je v družbi zbudila najboljše. Naplavila pa je tudi najslabše, kar je lahko v človeku. Kako naj šola dviguje raven omike v skupnosti, če pa izobraženi ljudje, ljudje, ki so jim bile zaupane pomembne javne službe, v javnem oglašanju (na Twiterju) povsem izgubijo javni kompas …«
Podobno pripelje do sklepa tudi zaporedje tez o skupnem imenovalcu še treh družbenih sistemov, ki se jim med pandemijo odpirajo nove možnosti: »Avtoritarni politični sistemi, zasebno zdravstvo in zasebno šolstvo,« strne avtor eno poglavitnih ugotovitev, »s seboj nosijo privid, da so lahko bolj učinkoviti od demokracije, javnega zdravstva in javnega šolstva. Slovenija se je epidemije lotila z vojaškim besednjakom /… / z rešitvami, ki jih zakonodaja ne predvideva, s komandno logiko. To ni prineslo učinkovitosti. Obratno. Bilanca leta 2020 je bila tragična.«
Žerdinova knjiga MMXX – leto nevarne bližine z zbranimi podatki in dognanji orje ledino. In kliče po nadaljevanjih, saj epidemiji še ni videti konca.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : UMco, 2021
Ali Žerdin se je časnikarstva učil v najboljših šolah, kar jih premoremo: od Radia Študent in Mladine prek Dnevnika do Dela in njegove Sobotne priloge. Njegovi uvodniki in kolumne so za velik del osrednjemu časniku še zvestih bralcev obvezno prvo jutranje branje zaradi vprašanj, ki jih postavlja, in odgovorov, ki jih povezuje v prodorne, neprizanesljive analize dogodkov in dogajanj, ki, ne le na političnem polju, vznemirjajo od vsega hudega še ne otopelo kritično javnost.
V zadnjem letu dni je najpogostejša in najvznemirljivejša tema širjenje in valovanje intenzivnosti novega koronavirusa covid 19, še posebej ravnanje političnega vrha s pandemijo, ki jo je ob odhajanju razglasila še prejšnja, ter z vsem, kar je prihajalo sproti, prevzela nova vlada. Ve se, da se je nevidna ubijalska nadloga pri nas začela s prvo odkrito okužbo 4. marca lani in da je bila osem dni pozneje razglašena epidemija, ne pa tudi, kdaj bo toliko ukročena, da se bo lahko življenje vsaj približno vrnilo v nekdanje okvire.
Žerdin epidemije ni spremljal »po službeni dolžnosti«, s povzemanjem uradnih sporočil, tako kot večina medijev, temveč je kot kritični časnikar, po izobrazbi sociolog, segel v globino in pogledal v ozadja. Kajti bolj in bolj je postajalo očitno, da je bilo pri upravljanju s pandemijo v Sloveniji marsikaj narobe. Hotel je vedeti – in povedati tudi drugim – kaj in zakaj narobe. Da se ne bi ponovilo.
Za izhodišče knjige MMXX – leto nevarne bližine je porabil ugotovitev, da je država konec prvega vala epidemije namesto z refleksijo zaznamovala s čudaškim preletom vojaških letal. In dodal: »Če je imel kdo dvome glede politike zamejevanja epidemije, je bil v najboljšem primeru zasmehovan. Slovenija je plačala visoko ceno, ker pred drugim valom ni smelo biti dvoma.« Opozorila znanosti »so bila preslišana in drugi val je dobil katastrofalne razsežnosti«.
Avtor v nadaljevanju sledi razmahu epidemije v 17 poglavjih, kot so Utrjevanje oblasti, Izginula zaščitna oprema, Vojna z mediji, Protesti, Dimenzije strahu in druga. V vsakem se posveti eni od pomembnih tem in ji sledi do točke ob oddaji rokopisa. V poglavje Zaupanje na primer zapiše eno temeljnih ugotovitev: »Epidemija ni le virus. Ni le omrežje prenosov okužb s človeka na človeka. /…/ Je stanje duha.« In še: »Represija lahko epidemijo ustavi v avtoritarnih državah. V demokraciji lahko epidemijo zameji le visoka stopnja zaupanja.«
V naslednjem poglavju Vojna proti virusu povzema: »V komandnih organizacijah ni prostora za dialog. Največja vrlina je disciplina. /…/ Vendar epidemija ni vojna. Obrambne linije med epidemijo ne obstajajo. So bolj ali manj razpršena žarišča. Zamejevanje epidemije je podatkovna operacija. Metafora vojne je slaba. Olajšuje mobilizacijo, a otežuje analizo.«
V zadnjem poglavju avtor posredno zavrača ksenofobno poudarjanje nevarnosti okužbe s koronavirusom, ki da jo povečujejo ilegalni prebežniki z vzhoda. Opozori namreč na migrante iz Madžarske in Turčije, ki so v ZDA in Nemčiji odločilno prispevali k razvoju cepiv proti covidu 19.
Tudi tokrat Žerdina odlikuje prepoznaven slog. Namesto verig podredij niza kratke, razločne povedi in jih vešče zlaga v sklepe, ki osvetlijo ozadje, zbodejo, ali celo udarijo kot s kladivom, da sežejo do živega. Čustva pušča ob strani, ne smeši in ne moralizira, ampak hladnokrvno niza potrjena dejstva o posledicah posameznih ukrepov, ki sama razkrivajo, zakaj je ta ali oni spodletel. Največkrat se je zalomilo zaradi neupoštevanja mnenja vrhov medicinske stroke ter drugih specialistov in raziskovalcev pa tudi avtorjev sledilnika za covid 19, ki je podatke spreminjal v informacije, potrebne za sprejemanje odločitev. Pri tem je, tako Žerdin, ekipa hitro trčila ob problem slovenskega zdravstvenega sistema, ki z beleženjem in obdelovanjem podatkov »spominja na čas kartonskih map, papirja in pisalnih strojev«.
Učinki epidemije niso obšli niti izobraževanja, in pri tem ne gre le za težave pouka na daljavo. »Izobraževalni sistem,« beremo, »v skupnost ne prinaša le izobrazbe, znanja. Zviševal naj bi raven omike v skupnosti. Epidemija je v družbi zbudila najboljše. Naplavila pa je tudi najslabše, kar je lahko v človeku. Kako naj šola dviguje raven omike v skupnosti, če pa izobraženi ljudje, ljudje, ki so jim bile zaupane pomembne javne službe, v javnem oglašanju (na Twiterju) povsem izgubijo javni kompas …«
Podobno pripelje do sklepa tudi zaporedje tez o skupnem imenovalcu še treh družbenih sistemov, ki se jim med pandemijo odpirajo nove možnosti: »Avtoritarni politični sistemi, zasebno zdravstvo in zasebno šolstvo,« strne avtor eno poglavitnih ugotovitev, »s seboj nosijo privid, da so lahko bolj učinkoviti od demokracije, javnega zdravstva in javnega šolstva. Slovenija se je epidemije lotila z vojaškim besednjakom /… / z rešitvami, ki jih zakonodaja ne predvideva, s komandno logiko. To ni prineslo učinkovitosti. Obratno. Bilanca leta 2020 je bila tragična.«
Žerdinova knjiga MMXX – leto nevarne bližine z zbranimi podatki in dognanji orje ledino. In kliče po nadaljevanjih, saj epidemiji še ni videti konca.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov