Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Leta 1987 v Celovcu rojeni Stefan Feinig piše poezijo in prozo v slovenskem in nemškem jeziku. Prvič se je v javnosti pojavil leta 2015 z zbirko kratkih zgodb v nemščini, naslednje leto ji je sledil še nemški kriminalni roman Das wilde Schaf – Divja ovca.
V slovensko-nemški zbirki kratkih fragmentarnih zapisov iz leta 2019 z naslovom Rob krožnika in obzorje se Feinig na zanimiv način sprašuje, kako oseba, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še lahko ostane človek. Njegov „glavni junak“ namreč v hotelu Raj dan za dnem pomiva posodo in skuša kljub enoličnemu delu ohraniti osebno integriteto in notranjo svobodo. V primerjavi z njim je Feinigov novi protagonist v knjigi z lapidarnim naslovom 374 samo še številka, saj je izvržen iz delovnega procesa. Na uradu za zaposlitev išče novo delo.
Stefan Feinig ve, o čem piše, usodo brezposelnosti je izkusil na lastni koži. Po maturi na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu je študiral anglistiko, amerikanistiko in publicistiko in se na različne načine prebijal skozi življenje. Med študijem je delal kot svobodni sodelavec pri radiu, bil je asistent filmske produkcije, prevajalec, novinar, znanstveni lektor, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov in detektiv za izgubljene živali na Dunaju. Marca 2020, na začetku pandemije koronavirusa, je službo izgubil. Ve, kaj pomeni biti zaposlen in kaj pomeni biti nezaposlen. v tem posebnem literarnem delu pripoveduje o usodi številnih brezposelnih: „Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom,“ piše.
Koroški pisatelj, ki živi na Dunaju, je delo v podnaslovu označil kot „poem“. Besedilo je napisano v obliki nekakšne komorne igre s številnimi dialogi in notranjimi monologi z meditativnimi ugotovitvami, ki govorijo o človekovi ranljivosti, razočaranjih in željah, ki pa se le redko izpolnijo.
374 je ostra kritika neoliberalnega družbenega sistema, ki brezposelnega človeka omejuje na golo številko. V obdobju pandemije koronavirusa, ki je povzročila veliko brezposelnost, je knjiga še posebno aktualna. Na stodvajsetih straneh so nanizana tematsko povezana besedila, ki pa nikoli ne presežejo ene strani. Avtor s ponotranjeno vztrajnostjo obkroža eno in isto temo, čakanje brezposelnega s številko 374 pred zaprtimi vrati. Vsako besedilo, ki bi ga lahko imenovali sporočilo v literarizirani obliki, se vedno in dosledno zaključi s številko 374. Je kot pika na i, ki ustvari posebno notranjo melodijo.
Pripoved o človeku, ki v uradu za delo čaka in upa, da bo imel srečo, se stopnjuje v dramatične razsežnosti. Ubogi literarni lik se bojuje sam s sabo, obtožuje sebe in družbo in obupuje. Avtor je v protagonistovo psiho posvetil na različne načine. Pronicljivo niza besedo za besedo, stavek za stavkom in plete literarno tkivo o mučnem čakanju.
Feinigov protagonist oziroma figura s številko 374 se zaplete v raztrgan razgovor s sosedom s številko 375, obremenjenem z enako usodo. Nobeden od njiju ni junak, toda številka 375 je kot alkoholik še večja zguba brez prave perspektive. Je negacija zgodbe o uspehu.
Z ozirom na subverzivno temo je Stefan Feinig svoj literarni projekt prepletel s številnimi vulgarizmi in tako potenciral stisko čakajočih pred zaprtimi vrati. „Kako ti je ime?“ vpraša alkoholik glavno osebo dogajanja, vendar ne dobi pravega odgovora. „Nimam imena,« odgovori. »Le neka zasrana številka sem!“ Kljub temu bi ta nesrečna številka rada doživela nekaj človeško lepega. Solidarnost in bližino sočloveka. „Popolno človečnost morda?“ se vpraša. In lapidarno zaključi: „Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.“ Glavni protagonist ostane dosleden. Feinigovo besedilo se zaključi v trenutku, ko številka 374 solidarnostno položi roko na ramo številke 375.
Nenehno ponavljanje istih in podobnih besed in besednih sklopov ustvarja poseben ritem in preliva posamezna besedila v premišljeno oblikovano enoto. Delo deluje kot groteskna kritika nekega nedonošenega stanja. Pisatelj ga prikaže kot ogromen kup govna. Pri tem ima tudi ta Feinigova knjiga, tako kot že njegove prejšnje, zanimive posebnosti. V pogovoru z Vincencem Gotthardtom, objavljenem 14. februarja v celovškem tedniku Nedelja, je avtor med drugim izjavil: Od vsega začetka sem si vsako knjige zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico. Ni čudno, da je tudi novo knjigo zasnoval večsmerno. V povezavi s Stephko Klaura, ki je besedilo dopolnila s črno-belimi signalnimi risbami, je ob robu glavnega besedila dodal še z roko napisane dopolnilne pripombe. S tem je knjiga dobila posebno vizualno formalno podobo.
Feinigovo literarno delo 374 je po obliki in tudi vsebini nekaj posebnega. V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, avtor ponuja pogled v trde življenjske razmere ljudi, ki so obtičali na robu. Besedilo, ki sega globoko v rane sodobne brezposelnosti, je ostra obtožba družbene realnosti, ki ljudi pretvarja v številke.
Avtor recenzije: Lev Detela
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2021
Leta 1987 v Celovcu rojeni Stefan Feinig piše poezijo in prozo v slovenskem in nemškem jeziku. Prvič se je v javnosti pojavil leta 2015 z zbirko kratkih zgodb v nemščini, naslednje leto ji je sledil še nemški kriminalni roman Das wilde Schaf – Divja ovca.
V slovensko-nemški zbirki kratkih fragmentarnih zapisov iz leta 2019 z naslovom Rob krožnika in obzorje se Feinig na zanimiv način sprašuje, kako oseba, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še lahko ostane človek. Njegov „glavni junak“ namreč v hotelu Raj dan za dnem pomiva posodo in skuša kljub enoličnemu delu ohraniti osebno integriteto in notranjo svobodo. V primerjavi z njim je Feinigov novi protagonist v knjigi z lapidarnim naslovom 374 samo še številka, saj je izvržen iz delovnega procesa. Na uradu za zaposlitev išče novo delo.
Stefan Feinig ve, o čem piše, usodo brezposelnosti je izkusil na lastni koži. Po maturi na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu je študiral anglistiko, amerikanistiko in publicistiko in se na različne načine prebijal skozi življenje. Med študijem je delal kot svobodni sodelavec pri radiu, bil je asistent filmske produkcije, prevajalec, novinar, znanstveni lektor, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov in detektiv za izgubljene živali na Dunaju. Marca 2020, na začetku pandemije koronavirusa, je službo izgubil. Ve, kaj pomeni biti zaposlen in kaj pomeni biti nezaposlen. v tem posebnem literarnem delu pripoveduje o usodi številnih brezposelnih: „Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom,“ piše.
Koroški pisatelj, ki živi na Dunaju, je delo v podnaslovu označil kot „poem“. Besedilo je napisano v obliki nekakšne komorne igre s številnimi dialogi in notranjimi monologi z meditativnimi ugotovitvami, ki govorijo o človekovi ranljivosti, razočaranjih in željah, ki pa se le redko izpolnijo.
374 je ostra kritika neoliberalnega družbenega sistema, ki brezposelnega človeka omejuje na golo številko. V obdobju pandemije koronavirusa, ki je povzročila veliko brezposelnost, je knjiga še posebno aktualna. Na stodvajsetih straneh so nanizana tematsko povezana besedila, ki pa nikoli ne presežejo ene strani. Avtor s ponotranjeno vztrajnostjo obkroža eno in isto temo, čakanje brezposelnega s številko 374 pred zaprtimi vrati. Vsako besedilo, ki bi ga lahko imenovali sporočilo v literarizirani obliki, se vedno in dosledno zaključi s številko 374. Je kot pika na i, ki ustvari posebno notranjo melodijo.
Pripoved o človeku, ki v uradu za delo čaka in upa, da bo imel srečo, se stopnjuje v dramatične razsežnosti. Ubogi literarni lik se bojuje sam s sabo, obtožuje sebe in družbo in obupuje. Avtor je v protagonistovo psiho posvetil na različne načine. Pronicljivo niza besedo za besedo, stavek za stavkom in plete literarno tkivo o mučnem čakanju.
Feinigov protagonist oziroma figura s številko 374 se zaplete v raztrgan razgovor s sosedom s številko 375, obremenjenem z enako usodo. Nobeden od njiju ni junak, toda številka 375 je kot alkoholik še večja zguba brez prave perspektive. Je negacija zgodbe o uspehu.
Z ozirom na subverzivno temo je Stefan Feinig svoj literarni projekt prepletel s številnimi vulgarizmi in tako potenciral stisko čakajočih pred zaprtimi vrati. „Kako ti je ime?“ vpraša alkoholik glavno osebo dogajanja, vendar ne dobi pravega odgovora. „Nimam imena,« odgovori. »Le neka zasrana številka sem!“ Kljub temu bi ta nesrečna številka rada doživela nekaj človeško lepega. Solidarnost in bližino sočloveka. „Popolno človečnost morda?“ se vpraša. In lapidarno zaključi: „Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.“ Glavni protagonist ostane dosleden. Feinigovo besedilo se zaključi v trenutku, ko številka 374 solidarnostno položi roko na ramo številke 375.
Nenehno ponavljanje istih in podobnih besed in besednih sklopov ustvarja poseben ritem in preliva posamezna besedila v premišljeno oblikovano enoto. Delo deluje kot groteskna kritika nekega nedonošenega stanja. Pisatelj ga prikaže kot ogromen kup govna. Pri tem ima tudi ta Feinigova knjiga, tako kot že njegove prejšnje, zanimive posebnosti. V pogovoru z Vincencem Gotthardtom, objavljenem 14. februarja v celovškem tedniku Nedelja, je avtor med drugim izjavil: Od vsega začetka sem si vsako knjige zamislil kot celoten umetniški projekt … Že pri pisanju besedila imam v glavi ideje za grafiko in predvsem za naslovnico. Ni čudno, da je tudi novo knjigo zasnoval večsmerno. V povezavi s Stephko Klaura, ki je besedilo dopolnila s črno-belimi signalnimi risbami, je ob robu glavnega besedila dodal še z roko napisane dopolnilne pripombe. S tem je knjiga dobila posebno vizualno formalno podobo.
Feinigovo literarno delo 374 je po obliki in tudi vsebini nekaj posebnega. V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, avtor ponuja pogled v trde življenjske razmere ljudi, ki so obtičali na robu. Besedilo, ki sega globoko v rane sodobne brezposelnosti, je ostra obtožba družbene realnosti, ki ljudi pretvarja v številke.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov