Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Drzno, skoraj predrzno se je lotiti popisovanja dejanj iz življenja znanih osebnosti, še posebej iz polpreteklosti, katerih neposredni potomci so še živi – če ne bi šlo za umetniško preobleko. Toliko bolj je kočljivo, če gre za občutljivo razčlenjevanje odzivanj koga z duševno boleznijo, kar je na splošno še vedno bolj ali manj nedotakljiva tema, česar pa v romanu Črna maska ni zaznati.
Dušan Merc se je namreč v svojem novem delu lotil popisovanja drobcev iz življenja skladatelja Marija Kogoja skozi usta umetnikovega sotrpina Polikarpa Kalana, kar namiguje na kronista najbolj znanega Tavčarjevega romana, čeprav Merčev z njim sicer nima povezave; ta pronicljivi pripovedovalec se hkrati opravičuje, če je s svojim poročanjem nehote koga užalil. On naj bi bil še edini, ki je Marija Kogoja osebno poznal iz časa njunega zdravljenja. Pripoved se izmenjuje tudi z izjavami samega skladatelja, hkrati pa se izrisuje podoba njegove plemenite žene, ki zanj ni žrtvovala le svojih družinskih pričakovanj, ampak tudi svoj slikarski dar.
Za boljše razumevanje Merčevega kar obsežnega romana je dobro poznati Kogojevo monumentalno opero Črne maske, vsebinsko zasnovano na podlagi drame ruskega književnika Leonida Nikolajeviča Andrejeva z enakim naslovom. V njej igra nosilno vlogo don Lorenzo s soimenjakom bratom Lorenzem, v romanu pa variirata Marij in Julij Kogoj. Tako je tudi Angelski grad prispodoba psihiatrične bolnišnice, predvsem pa Turjaškega gradu z njegovo tragedijo iz leta 1943, ki naj bi jo spremljal skladatelj z doma svoje žene v bližnjem Gradežu.
Resničnost se tako ves čas izmenjava s fikcijo, pri čemer je v ospredju Kogojevo življenje v obdobju, ko je bil že bolan. Tega literarnega dela torej ni mogoče jemati kot biografski roman, saj bi zaman iskali različne postaje Kogojevega življenja, njegovega odmevnega kritiškega delovanja in zlasti umetniškega ustvarjanja. V romanu je v ospredju preplet skladateljevih omračenih epizod iz njegovega poznejšega življenja. Meja med resničnostjo in pisateljsko domišljijo je namerno zabrisana, saj se tudi skladateljevi svetovi nenehno izmenjujejo in mešajo. Pa vendar je mogoče naleteti na marsikak resničen podatek iz Kogojevega življenja. Pripoved se odvija med redkimi trenutki skladateljeve prisebnosti in njegovim omahovanjem v razpadanje miselnih procesov. Dušan Merc je v tem nenavadno inventiven, namreč v nizanju simbolnih povezav in metaforičnih domislekov. Ponekod se nagne v grotesknost, tu in tam v posmehljivost z blago kritiko psihiatričnih ustanov. Kogojevi zdrsi v temo zavesti se izmenjavajo med pogovori z ravnateljem psihiatrične bolnišnice Janezom Kanonijem. Kakorkoli, pripoved se ves čas razpira v fantastičnost, kar razodeva pisateljevo neverjetno vživetje v bolnikovo psiho in temeljitost slikanja, ki je sploh Merčeva značilnost. Ta plast romana je v svojih potankostih prav osupljiva, saj prikazuje skladateljeva občutja in neprisebnost na najrazličnejše načine, pri čemer pisatelj pripoved sopostavlja s prizori iz Kogojeve opere, sega pa tudi v njegovo otroštvo, povezano z bratom in moralno sporno materjo.
Prav tako Dušan Merc s pomočjo posameznih izjav umobolnega siplje neusmiljeno kritiko družbenih razmer in karikira značilnosti ljubljanske srenje. Še posebej so na udaru politične razmere po drugi svetovni vojni, pri čemer spet ne skopari z imeni in dejanji nekdanjih oblastnikov, ki jih tudi spretno demaskira.
Merčev novi roman je kompleksno delo, pisanje za zahtevne bralce. Kar zadeva pripoved samo, bi bilo lahko tudi za kakih sto strani krajše in ne bi ničesar izgubilo. Vendar tudi táko, kot je, torej na tristo in nekaj straneh, zaradi posebnosti natančnega popisovanja in z veliko podrobnosti ni utrudljivo branje, čeravno napon pripovedi proti zadnji tretjini nemara nekoliko uplahne.
Vsekakor pa Merčev roman Črna maska kaže na pisateljev pogum, da je zmogel suvereno in spoštljivo obravnavati pomembnega skladatelja in ga tudi s pomočjo fikcije odevati v zapletene in tragične okoliščine psihiatrične bolnišnice. Pri tem se je skušal kolikor mogoče ogibati problematičnemu razkrinkavanju vznemirljivih okoliščin ali pa jih je kvečjemu zgolj diskretno nakazal.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Drzno, skoraj predrzno se je lotiti popisovanja dejanj iz življenja znanih osebnosti, še posebej iz polpreteklosti, katerih neposredni potomci so še živi – če ne bi šlo za umetniško preobleko. Toliko bolj je kočljivo, če gre za občutljivo razčlenjevanje odzivanj koga z duševno boleznijo, kar je na splošno še vedno bolj ali manj nedotakljiva tema, česar pa v romanu Črna maska ni zaznati.
Dušan Merc se je namreč v svojem novem delu lotil popisovanja drobcev iz življenja skladatelja Marija Kogoja skozi usta umetnikovega sotrpina Polikarpa Kalana, kar namiguje na kronista najbolj znanega Tavčarjevega romana, čeprav Merčev z njim sicer nima povezave; ta pronicljivi pripovedovalec se hkrati opravičuje, če je s svojim poročanjem nehote koga užalil. On naj bi bil še edini, ki je Marija Kogoja osebno poznal iz časa njunega zdravljenja. Pripoved se izmenjuje tudi z izjavami samega skladatelja, hkrati pa se izrisuje podoba njegove plemenite žene, ki zanj ni žrtvovala le svojih družinskih pričakovanj, ampak tudi svoj slikarski dar.
Za boljše razumevanje Merčevega kar obsežnega romana je dobro poznati Kogojevo monumentalno opero Črne maske, vsebinsko zasnovano na podlagi drame ruskega književnika Leonida Nikolajeviča Andrejeva z enakim naslovom. V njej igra nosilno vlogo don Lorenzo s soimenjakom bratom Lorenzem, v romanu pa variirata Marij in Julij Kogoj. Tako je tudi Angelski grad prispodoba psihiatrične bolnišnice, predvsem pa Turjaškega gradu z njegovo tragedijo iz leta 1943, ki naj bi jo spremljal skladatelj z doma svoje žene v bližnjem Gradežu.
Resničnost se tako ves čas izmenjava s fikcijo, pri čemer je v ospredju Kogojevo življenje v obdobju, ko je bil že bolan. Tega literarnega dela torej ni mogoče jemati kot biografski roman, saj bi zaman iskali različne postaje Kogojevega življenja, njegovega odmevnega kritiškega delovanja in zlasti umetniškega ustvarjanja. V romanu je v ospredju preplet skladateljevih omračenih epizod iz njegovega poznejšega življenja. Meja med resničnostjo in pisateljsko domišljijo je namerno zabrisana, saj se tudi skladateljevi svetovi nenehno izmenjujejo in mešajo. Pa vendar je mogoče naleteti na marsikak resničen podatek iz Kogojevega življenja. Pripoved se odvija med redkimi trenutki skladateljeve prisebnosti in njegovim omahovanjem v razpadanje miselnih procesov. Dušan Merc je v tem nenavadno inventiven, namreč v nizanju simbolnih povezav in metaforičnih domislekov. Ponekod se nagne v grotesknost, tu in tam v posmehljivost z blago kritiko psihiatričnih ustanov. Kogojevi zdrsi v temo zavesti se izmenjavajo med pogovori z ravnateljem psihiatrične bolnišnice Janezom Kanonijem. Kakorkoli, pripoved se ves čas razpira v fantastičnost, kar razodeva pisateljevo neverjetno vživetje v bolnikovo psiho in temeljitost slikanja, ki je sploh Merčeva značilnost. Ta plast romana je v svojih potankostih prav osupljiva, saj prikazuje skladateljeva občutja in neprisebnost na najrazličnejše načine, pri čemer pisatelj pripoved sopostavlja s prizori iz Kogojeve opere, sega pa tudi v njegovo otroštvo, povezano z bratom in moralno sporno materjo.
Prav tako Dušan Merc s pomočjo posameznih izjav umobolnega siplje neusmiljeno kritiko družbenih razmer in karikira značilnosti ljubljanske srenje. Še posebej so na udaru politične razmere po drugi svetovni vojni, pri čemer spet ne skopari z imeni in dejanji nekdanjih oblastnikov, ki jih tudi spretno demaskira.
Merčev novi roman je kompleksno delo, pisanje za zahtevne bralce. Kar zadeva pripoved samo, bi bilo lahko tudi za kakih sto strani krajše in ne bi ničesar izgubilo. Vendar tudi táko, kot je, torej na tristo in nekaj straneh, zaradi posebnosti natančnega popisovanja in z veliko podrobnosti ni utrudljivo branje, čeravno napon pripovedi proti zadnji tretjini nemara nekoliko uplahne.
Vsekakor pa Merčev roman Črna maska kaže na pisateljev pogum, da je zmogel suvereno in spoštljivo obravnavati pomembnega skladatelja in ga tudi s pomočjo fikcije odevati v zapletene in tragične okoliščine psihiatrične bolnišnice. Pri tem se je skušal kolikor mogoče ogibati problematičnemu razkrinkavanju vznemirljivih okoliščin ali pa jih je kvečjemu zgolj diskretno nakazal.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov