Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Drzno, skoraj predrzno se je lotiti popisovanja dejanj iz življenja znanih osebnosti, še posebej iz polpreteklosti, katerih neposredni potomci so še živi – če ne bi šlo za umetniško preobleko. Toliko bolj je kočljivo, če gre za občutljivo razčlenjevanje odzivanj koga z duševno boleznijo, kar je na splošno še vedno bolj ali manj nedotakljiva tema, česar pa v romanu Črna maska ni zaznati.
Dušan Merc se je namreč v svojem novem delu lotil popisovanja drobcev iz življenja skladatelja Marija Kogoja skozi usta umetnikovega sotrpina Polikarpa Kalana, kar namiguje na kronista najbolj znanega Tavčarjevega romana, čeprav Merčev z njim sicer nima povezave; ta pronicljivi pripovedovalec se hkrati opravičuje, če je s svojim poročanjem nehote koga užalil. On naj bi bil še edini, ki je Marija Kogoja osebno poznal iz časa njunega zdravljenja. Pripoved se izmenjuje tudi z izjavami samega skladatelja, hkrati pa se izrisuje podoba njegove plemenite žene, ki zanj ni žrtvovala le svojih družinskih pričakovanj, ampak tudi svoj slikarski dar.
Za boljše razumevanje Merčevega kar obsežnega romana je dobro poznati Kogojevo monumentalno opero Črne maske, vsebinsko zasnovano na podlagi drame ruskega književnika Leonida Nikolajeviča Andrejeva z enakim naslovom. V njej igra nosilno vlogo don Lorenzo s soimenjakom bratom Lorenzem, v romanu pa variirata Marij in Julij Kogoj. Tako je tudi Angelski grad prispodoba psihiatrične bolnišnice, predvsem pa Turjaškega gradu z njegovo tragedijo iz leta 1943, ki naj bi jo spremljal skladatelj z doma svoje žene v bližnjem Gradežu.
Resničnost se tako ves čas izmenjava s fikcijo, pri čemer je v ospredju Kogojevo življenje v obdobju, ko je bil že bolan. Tega literarnega dela torej ni mogoče jemati kot biografski roman, saj bi zaman iskali različne postaje Kogojevega življenja, njegovega odmevnega kritiškega delovanja in zlasti umetniškega ustvarjanja. V romanu je v ospredju preplet skladateljevih omračenih epizod iz njegovega poznejšega življenja. Meja med resničnostjo in pisateljsko domišljijo je namerno zabrisana, saj se tudi skladateljevi svetovi nenehno izmenjujejo in mešajo. Pa vendar je mogoče naleteti na marsikak resničen podatek iz Kogojevega življenja. Pripoved se odvija med redkimi trenutki skladateljeve prisebnosti in njegovim omahovanjem v razpadanje miselnih procesov. Dušan Merc je v tem nenavadno inventiven, namreč v nizanju simbolnih povezav in metaforičnih domislekov. Ponekod se nagne v grotesknost, tu in tam v posmehljivost z blago kritiko psihiatričnih ustanov. Kogojevi zdrsi v temo zavesti se izmenjavajo med pogovori z ravnateljem psihiatrične bolnišnice Janezom Kanonijem. Kakorkoli, pripoved se ves čas razpira v fantastičnost, kar razodeva pisateljevo neverjetno vživetje v bolnikovo psiho in temeljitost slikanja, ki je sploh Merčeva značilnost. Ta plast romana je v svojih potankostih prav osupljiva, saj prikazuje skladateljeva občutja in neprisebnost na najrazličnejše načine, pri čemer pisatelj pripoved sopostavlja s prizori iz Kogojeve opere, sega pa tudi v njegovo otroštvo, povezano z bratom in moralno sporno materjo.
Prav tako Dušan Merc s pomočjo posameznih izjav umobolnega siplje neusmiljeno kritiko družbenih razmer in karikira značilnosti ljubljanske srenje. Še posebej so na udaru politične razmere po drugi svetovni vojni, pri čemer spet ne skopari z imeni in dejanji nekdanjih oblastnikov, ki jih tudi spretno demaskira.
Merčev novi roman je kompleksno delo, pisanje za zahtevne bralce. Kar zadeva pripoved samo, bi bilo lahko tudi za kakih sto strani krajše in ne bi ničesar izgubilo. Vendar tudi táko, kot je, torej na tristo in nekaj straneh, zaradi posebnosti natančnega popisovanja in z veliko podrobnosti ni utrudljivo branje, čeravno napon pripovedi proti zadnji tretjini nemara nekoliko uplahne.
Vsekakor pa Merčev roman Črna maska kaže na pisateljev pogum, da je zmogel suvereno in spoštljivo obravnavati pomembnega skladatelja in ga tudi s pomočjo fikcije odevati v zapletene in tragične okoliščine psihiatrične bolnišnice. Pri tem se je skušal kolikor mogoče ogibati problematičnemu razkrinkavanju vznemirljivih okoliščin ali pa jih je kvečjemu zgolj diskretno nakazal.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Slovenska matica, 2020
Drzno, skoraj predrzno se je lotiti popisovanja dejanj iz življenja znanih osebnosti, še posebej iz polpreteklosti, katerih neposredni potomci so še živi – če ne bi šlo za umetniško preobleko. Toliko bolj je kočljivo, če gre za občutljivo razčlenjevanje odzivanj koga z duševno boleznijo, kar je na splošno še vedno bolj ali manj nedotakljiva tema, česar pa v romanu Črna maska ni zaznati.
Dušan Merc se je namreč v svojem novem delu lotil popisovanja drobcev iz življenja skladatelja Marija Kogoja skozi usta umetnikovega sotrpina Polikarpa Kalana, kar namiguje na kronista najbolj znanega Tavčarjevega romana, čeprav Merčev z njim sicer nima povezave; ta pronicljivi pripovedovalec se hkrati opravičuje, če je s svojim poročanjem nehote koga užalil. On naj bi bil še edini, ki je Marija Kogoja osebno poznal iz časa njunega zdravljenja. Pripoved se izmenjuje tudi z izjavami samega skladatelja, hkrati pa se izrisuje podoba njegove plemenite žene, ki zanj ni žrtvovala le svojih družinskih pričakovanj, ampak tudi svoj slikarski dar.
Za boljše razumevanje Merčevega kar obsežnega romana je dobro poznati Kogojevo monumentalno opero Črne maske, vsebinsko zasnovano na podlagi drame ruskega književnika Leonida Nikolajeviča Andrejeva z enakim naslovom. V njej igra nosilno vlogo don Lorenzo s soimenjakom bratom Lorenzem, v romanu pa variirata Marij in Julij Kogoj. Tako je tudi Angelski grad prispodoba psihiatrične bolnišnice, predvsem pa Turjaškega gradu z njegovo tragedijo iz leta 1943, ki naj bi jo spremljal skladatelj z doma svoje žene v bližnjem Gradežu.
Resničnost se tako ves čas izmenjava s fikcijo, pri čemer je v ospredju Kogojevo življenje v obdobju, ko je bil že bolan. Tega literarnega dela torej ni mogoče jemati kot biografski roman, saj bi zaman iskali različne postaje Kogojevega življenja, njegovega odmevnega kritiškega delovanja in zlasti umetniškega ustvarjanja. V romanu je v ospredju preplet skladateljevih omračenih epizod iz njegovega poznejšega življenja. Meja med resničnostjo in pisateljsko domišljijo je namerno zabrisana, saj se tudi skladateljevi svetovi nenehno izmenjujejo in mešajo. Pa vendar je mogoče naleteti na marsikak resničen podatek iz Kogojevega življenja. Pripoved se odvija med redkimi trenutki skladateljeve prisebnosti in njegovim omahovanjem v razpadanje miselnih procesov. Dušan Merc je v tem nenavadno inventiven, namreč v nizanju simbolnih povezav in metaforičnih domislekov. Ponekod se nagne v grotesknost, tu in tam v posmehljivost z blago kritiko psihiatričnih ustanov. Kogojevi zdrsi v temo zavesti se izmenjavajo med pogovori z ravnateljem psihiatrične bolnišnice Janezom Kanonijem. Kakorkoli, pripoved se ves čas razpira v fantastičnost, kar razodeva pisateljevo neverjetno vživetje v bolnikovo psiho in temeljitost slikanja, ki je sploh Merčeva značilnost. Ta plast romana je v svojih potankostih prav osupljiva, saj prikazuje skladateljeva občutja in neprisebnost na najrazličnejše načine, pri čemer pisatelj pripoved sopostavlja s prizori iz Kogojeve opere, sega pa tudi v njegovo otroštvo, povezano z bratom in moralno sporno materjo.
Prav tako Dušan Merc s pomočjo posameznih izjav umobolnega siplje neusmiljeno kritiko družbenih razmer in karikira značilnosti ljubljanske srenje. Še posebej so na udaru politične razmere po drugi svetovni vojni, pri čemer spet ne skopari z imeni in dejanji nekdanjih oblastnikov, ki jih tudi spretno demaskira.
Merčev novi roman je kompleksno delo, pisanje za zahtevne bralce. Kar zadeva pripoved samo, bi bilo lahko tudi za kakih sto strani krajše in ne bi ničesar izgubilo. Vendar tudi táko, kot je, torej na tristo in nekaj straneh, zaradi posebnosti natančnega popisovanja in z veliko podrobnosti ni utrudljivo branje, čeravno napon pripovedi proti zadnji tretjini nemara nekoliko uplahne.
Vsekakor pa Merčev roman Črna maska kaže na pisateljev pogum, da je zmogel suvereno in spoštljivo obravnavati pomembnega skladatelja in ga tudi s pomočjo fikcije odevati v zapletene in tragične okoliščine psihiatrične bolnišnice. Pri tem se je skušal kolikor mogoče ogibati problematičnemu razkrinkavanju vznemirljivih okoliščin ali pa jih je kvečjemu zgolj diskretno nakazal.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov