Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Jelena Isak Kres; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Tudi če poezijo Janisa Ritsosa, enega izmed klasikov grške literature 20. stoletja, beremo brez slehernega biografskega ali literarnovednega podatka, kaj hitro prepoznamo značilne grške prizore s kamnito pokrajino, ovcami, konopljikami, figami, borovci in oljkami vred, a tudi tragiko prejšnjega stoletja, polnega silovitih družbenih prevratov, vojn in smrti. Ritsosove pesmi so namreč zaradi svoje zavezanosti preprostosti, pripovednosti in opisu bralsko zelo dostopne, v njih pa odzvanja vse tisto, kar nato beremo v spremni besedi prevajalke in avtorice izbora Jelene Isak Kres. Namreč, da se za vztrajnim pritrjevanjem svobodi, svetlobi, lepoti in plesu skrivajo težko življenje in mnoge preizkušnje. Pesnika so že v zgodnjem otroštvu zaznamovali družinsko obubožanje, smrt brata in mame, tuberkuloza in šibko zdravje, kasneje pa tudi politični boj, internacija v taborišča v letih 1948–1952, izgnanstvo, preganjanje, prepoved objav, omejitev potovanj …
Številne pesmi v Koreninah vetra spominjajo na kroki, kar je verjetno posledica narave izbora. Prevajalka je namreč v knjigo vključila le krajše pesmi, saj je opus Janisa Ritsosa domala neprešteven, po količini verzov menda presega celoten obseg Iliade in Odiseje. A kratkost pesmi, ena od njih ima celo naslov Osnutek, ne pomeni tudi hitropoteznosti ali naglice, temveč predvsem prisotnost pozornega očesa, ki premišljeno odbira in spleta tesno vez med ženskami, ki čakajo v vrsti pred pekarno, in pesniki, ki čakajo v vrsti pred novo luno … Torej očesa, ki v vsakdanjosti, v vidnem in otipljivem, v banalnosti, tudi banalnosti zla, ob vsej bolečini in trpljenju vedno znova vidi tudi lepo, poetično, lirično, presežno, skrivnostno, celo hudomušno. Ali s pesnikovimi besedami: »Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli – / če pa me ne boste našli, boste našli stvari, / dotikali se boste tega, česar se je dotikala moja roka, / odtisi naših rok se bodo zlili v eno.«
Pesmi so razvrščene kronološko od leta 1938, ko se je Janis Ritsos že uveljavil ne le na pesniškem prizorišču, temveč je postal tudi širše družbeno prepoznaven, in vse do leta 1987, ko je imel pred seboj le še tri leta življenja. Enovit ustroj Korenin vetra, pesmi so namreč ločene le z letnicami, je bralsko privlačen, knjiga pa deluje kot valujoča in sklenjena celota, vendar utegnejo zlasti raziskovalci ob sicer izčrpnem spremnem zapisu o avtorju in njegovem delu pogrešati natančnejšo opredelitev, iz katerih zbirk so posamezne pesmi.
Čeprav torej zbirka zajema le droben del Ritsosova opusa, se zdi izbor narejen tako, da jasno zrcali njegova tematska jedra, ki so jih praviloma oblikovale krvave oziroma temačne zunanje okoliščine. Pri tem velja poudariti, da v zbirki ne bomo našli neposrednih manifestativnih ali političnih pesmi, vztrajajo pa teme smrti, bolezni, tesnobe, ujetosti, togosti, samote, vendar tudi temu nasprotni poli, torej življenje, okrevanje, osvoboditev, gibanje in vedno znova iskanje bližine, dialoga s sočlovekom, nekako v smislu: »Toda vztrajal bom pri tem, da vidim in da ti kažem, je rekel, / kajti če ne vidiš še ti, je tako, kakor da tudi sam nisem videl – / vztrajal bom vsaj pri tem, da ne bom gledal s tvojimi očmi – / in morda se bova nekega dne, na neki drugi način, srečala.«
Nekaj let je Ritsosa navdihovala tudi antična zapuščina, tako materialna kot duhovna. Pesmi oziroma dogajanje v njih bodisi umešča v značilna arhitekturna okolja, v amfiteatre in ob antične kipe, razvaline, ali pa preprosto prenavlja oziroma komentira znane mite, »iščoč / neko globljo vez, oddaljeno, univerzalno alegorijo, / ki bi omilila tesnobnost osebne praznine«.
Pesnik antiko jemlje pragmatično, kot gradbeni material, ki se podobno kot morje, borovci ali luna ponuja v obdelavo, da bi z njim izrazil duha svojega časa, doživljanje in občutja. Mnoge teh pesmi so opremljene z opombami, ki na kratko obnovijo zadevno mitološko zgodbo, kar je za sodobnega, od antičnega sveta odtujenega bralca, vsekakor dobrodošla pomoč.
Ritsosov temeljni pesniški nastavek se, sodeč po izboru Korenine vetra, skozi čas ni temeljno spremenil. Kot da bi se v povsem sodobno razvezano in pripovedno obliko ustalil že zelo zgodaj oziroma brž ko je dokončno opustil rimo, ki ji je bil menda sprva zavezan. In čeprav je v zbirki kar nekaj pesmi, ki izpovedujejo avtorjev ustvarjalni kredo, Ritsosovo vztrajanje v poetičnem, tudi ko in kjer je najmanj pričakovano, najnazorneje ponazarja ravno sklepna pesem s pomenljivim naslovom Epitaf . Začne se z verzi: »Spominjajte se me, je rekel. Prehodil sem tisoče kilometrov / brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, / da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, / nikoli je nisem izdal.« In konča: »Ne vidi se jasno. Predvsem to sem vam hotel pokazati. / In morda je predvsem to tisto, zaradi česar bi se me morali zapomniti.«
Pesmi Janisa Ritsosa v izboru Korenine vetra na videz resda drsijo po površini, vendar so, če ponovimo za Nietzschejem, površinske iz globine. Iz globine doživljanja in sočutenja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Jelena Isak Kres; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Tudi če poezijo Janisa Ritsosa, enega izmed klasikov grške literature 20. stoletja, beremo brez slehernega biografskega ali literarnovednega podatka, kaj hitro prepoznamo značilne grške prizore s kamnito pokrajino, ovcami, konopljikami, figami, borovci in oljkami vred, a tudi tragiko prejšnjega stoletja, polnega silovitih družbenih prevratov, vojn in smrti. Ritsosove pesmi so namreč zaradi svoje zavezanosti preprostosti, pripovednosti in opisu bralsko zelo dostopne, v njih pa odzvanja vse tisto, kar nato beremo v spremni besedi prevajalke in avtorice izbora Jelene Isak Kres. Namreč, da se za vztrajnim pritrjevanjem svobodi, svetlobi, lepoti in plesu skrivajo težko življenje in mnoge preizkušnje. Pesnika so že v zgodnjem otroštvu zaznamovali družinsko obubožanje, smrt brata in mame, tuberkuloza in šibko zdravje, kasneje pa tudi politični boj, internacija v taborišča v letih 1948–1952, izgnanstvo, preganjanje, prepoved objav, omejitev potovanj …
Številne pesmi v Koreninah vetra spominjajo na kroki, kar je verjetno posledica narave izbora. Prevajalka je namreč v knjigo vključila le krajše pesmi, saj je opus Janisa Ritsosa domala neprešteven, po količini verzov menda presega celoten obseg Iliade in Odiseje. A kratkost pesmi, ena od njih ima celo naslov Osnutek, ne pomeni tudi hitropoteznosti ali naglice, temveč predvsem prisotnost pozornega očesa, ki premišljeno odbira in spleta tesno vez med ženskami, ki čakajo v vrsti pred pekarno, in pesniki, ki čakajo v vrsti pred novo luno … Torej očesa, ki v vsakdanjosti, v vidnem in otipljivem, v banalnosti, tudi banalnosti zla, ob vsej bolečini in trpljenju vedno znova vidi tudi lepo, poetično, lirično, presežno, skrivnostno, celo hudomušno. Ali s pesnikovimi besedami: »Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli – / če pa me ne boste našli, boste našli stvari, / dotikali se boste tega, česar se je dotikala moja roka, / odtisi naših rok se bodo zlili v eno.«
Pesmi so razvrščene kronološko od leta 1938, ko se je Janis Ritsos že uveljavil ne le na pesniškem prizorišču, temveč je postal tudi širše družbeno prepoznaven, in vse do leta 1987, ko je imel pred seboj le še tri leta življenja. Enovit ustroj Korenin vetra, pesmi so namreč ločene le z letnicami, je bralsko privlačen, knjiga pa deluje kot valujoča in sklenjena celota, vendar utegnejo zlasti raziskovalci ob sicer izčrpnem spremnem zapisu o avtorju in njegovem delu pogrešati natančnejšo opredelitev, iz katerih zbirk so posamezne pesmi.
Čeprav torej zbirka zajema le droben del Ritsosova opusa, se zdi izbor narejen tako, da jasno zrcali njegova tematska jedra, ki so jih praviloma oblikovale krvave oziroma temačne zunanje okoliščine. Pri tem velja poudariti, da v zbirki ne bomo našli neposrednih manifestativnih ali političnih pesmi, vztrajajo pa teme smrti, bolezni, tesnobe, ujetosti, togosti, samote, vendar tudi temu nasprotni poli, torej življenje, okrevanje, osvoboditev, gibanje in vedno znova iskanje bližine, dialoga s sočlovekom, nekako v smislu: »Toda vztrajal bom pri tem, da vidim in da ti kažem, je rekel, / kajti če ne vidiš še ti, je tako, kakor da tudi sam nisem videl – / vztrajal bom vsaj pri tem, da ne bom gledal s tvojimi očmi – / in morda se bova nekega dne, na neki drugi način, srečala.«
Nekaj let je Ritsosa navdihovala tudi antična zapuščina, tako materialna kot duhovna. Pesmi oziroma dogajanje v njih bodisi umešča v značilna arhitekturna okolja, v amfiteatre in ob antične kipe, razvaline, ali pa preprosto prenavlja oziroma komentira znane mite, »iščoč / neko globljo vez, oddaljeno, univerzalno alegorijo, / ki bi omilila tesnobnost osebne praznine«.
Pesnik antiko jemlje pragmatično, kot gradbeni material, ki se podobno kot morje, borovci ali luna ponuja v obdelavo, da bi z njim izrazil duha svojega časa, doživljanje in občutja. Mnoge teh pesmi so opremljene z opombami, ki na kratko obnovijo zadevno mitološko zgodbo, kar je za sodobnega, od antičnega sveta odtujenega bralca, vsekakor dobrodošla pomoč.
Ritsosov temeljni pesniški nastavek se, sodeč po izboru Korenine vetra, skozi čas ni temeljno spremenil. Kot da bi se v povsem sodobno razvezano in pripovedno obliko ustalil že zelo zgodaj oziroma brž ko je dokončno opustil rimo, ki ji je bil menda sprva zavezan. In čeprav je v zbirki kar nekaj pesmi, ki izpovedujejo avtorjev ustvarjalni kredo, Ritsosovo vztrajanje v poetičnem, tudi ko in kjer je najmanj pričakovano, najnazorneje ponazarja ravno sklepna pesem s pomenljivim naslovom Epitaf . Začne se z verzi: »Spominjajte se me, je rekel. Prehodil sem tisoče kilometrov / brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, / da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, / nikoli je nisem izdal.« In konča: »Ne vidi se jasno. Predvsem to sem vam hotel pokazati. / In morda je predvsem to tisto, zaradi česar bi se me morali zapomniti.«
Pesmi Janisa Ritsosa v izboru Korenine vetra na videz resda drsijo po površini, vendar so, če ponovimo za Nietzschejem, površinske iz globine. Iz globine doživljanja in sočutenja.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov