Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Jelena Isak Kres; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Tudi če poezijo Janisa Ritsosa, enega izmed klasikov grške literature 20. stoletja, beremo brez slehernega biografskega ali literarnovednega podatka, kaj hitro prepoznamo značilne grške prizore s kamnito pokrajino, ovcami, konopljikami, figami, borovci in oljkami vred, a tudi tragiko prejšnjega stoletja, polnega silovitih družbenih prevratov, vojn in smrti. Ritsosove pesmi so namreč zaradi svoje zavezanosti preprostosti, pripovednosti in opisu bralsko zelo dostopne, v njih pa odzvanja vse tisto, kar nato beremo v spremni besedi prevajalke in avtorice izbora Jelene Isak Kres. Namreč, da se za vztrajnim pritrjevanjem svobodi, svetlobi, lepoti in plesu skrivajo težko življenje in mnoge preizkušnje. Pesnika so že v zgodnjem otroštvu zaznamovali družinsko obubožanje, smrt brata in mame, tuberkuloza in šibko zdravje, kasneje pa tudi politični boj, internacija v taborišča v letih 1948–1952, izgnanstvo, preganjanje, prepoved objav, omejitev potovanj …
Številne pesmi v Koreninah vetra spominjajo na kroki, kar je verjetno posledica narave izbora. Prevajalka je namreč v knjigo vključila le krajše pesmi, saj je opus Janisa Ritsosa domala neprešteven, po količini verzov menda presega celoten obseg Iliade in Odiseje. A kratkost pesmi, ena od njih ima celo naslov Osnutek, ne pomeni tudi hitropoteznosti ali naglice, temveč predvsem prisotnost pozornega očesa, ki premišljeno odbira in spleta tesno vez med ženskami, ki čakajo v vrsti pred pekarno, in pesniki, ki čakajo v vrsti pred novo luno … Torej očesa, ki v vsakdanjosti, v vidnem in otipljivem, v banalnosti, tudi banalnosti zla, ob vsej bolečini in trpljenju vedno znova vidi tudi lepo, poetično, lirično, presežno, skrivnostno, celo hudomušno. Ali s pesnikovimi besedami: »Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli – / če pa me ne boste našli, boste našli stvari, / dotikali se boste tega, česar se je dotikala moja roka, / odtisi naših rok se bodo zlili v eno.«
Pesmi so razvrščene kronološko od leta 1938, ko se je Janis Ritsos že uveljavil ne le na pesniškem prizorišču, temveč je postal tudi širše družbeno prepoznaven, in vse do leta 1987, ko je imel pred seboj le še tri leta življenja. Enovit ustroj Korenin vetra, pesmi so namreč ločene le z letnicami, je bralsko privlačen, knjiga pa deluje kot valujoča in sklenjena celota, vendar utegnejo zlasti raziskovalci ob sicer izčrpnem spremnem zapisu o avtorju in njegovem delu pogrešati natančnejšo opredelitev, iz katerih zbirk so posamezne pesmi.
Čeprav torej zbirka zajema le droben del Ritsosova opusa, se zdi izbor narejen tako, da jasno zrcali njegova tematska jedra, ki so jih praviloma oblikovale krvave oziroma temačne zunanje okoliščine. Pri tem velja poudariti, da v zbirki ne bomo našli neposrednih manifestativnih ali političnih pesmi, vztrajajo pa teme smrti, bolezni, tesnobe, ujetosti, togosti, samote, vendar tudi temu nasprotni poli, torej življenje, okrevanje, osvoboditev, gibanje in vedno znova iskanje bližine, dialoga s sočlovekom, nekako v smislu: »Toda vztrajal bom pri tem, da vidim in da ti kažem, je rekel, / kajti če ne vidiš še ti, je tako, kakor da tudi sam nisem videl – / vztrajal bom vsaj pri tem, da ne bom gledal s tvojimi očmi – / in morda se bova nekega dne, na neki drugi način, srečala.«
Nekaj let je Ritsosa navdihovala tudi antična zapuščina, tako materialna kot duhovna. Pesmi oziroma dogajanje v njih bodisi umešča v značilna arhitekturna okolja, v amfiteatre in ob antične kipe, razvaline, ali pa preprosto prenavlja oziroma komentira znane mite, »iščoč / neko globljo vez, oddaljeno, univerzalno alegorijo, / ki bi omilila tesnobnost osebne praznine«.
Pesnik antiko jemlje pragmatično, kot gradbeni material, ki se podobno kot morje, borovci ali luna ponuja v obdelavo, da bi z njim izrazil duha svojega časa, doživljanje in občutja. Mnoge teh pesmi so opremljene z opombami, ki na kratko obnovijo zadevno mitološko zgodbo, kar je za sodobnega, od antičnega sveta odtujenega bralca, vsekakor dobrodošla pomoč.
Ritsosov temeljni pesniški nastavek se, sodeč po izboru Korenine vetra, skozi čas ni temeljno spremenil. Kot da bi se v povsem sodobno razvezano in pripovedno obliko ustalil že zelo zgodaj oziroma brž ko je dokončno opustil rimo, ki ji je bil menda sprva zavezan. In čeprav je v zbirki kar nekaj pesmi, ki izpovedujejo avtorjev ustvarjalni kredo, Ritsosovo vztrajanje v poetičnem, tudi ko in kjer je najmanj pričakovano, najnazorneje ponazarja ravno sklepna pesem s pomenljivim naslovom Epitaf . Začne se z verzi: »Spominjajte se me, je rekel. Prehodil sem tisoče kilometrov / brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, / da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, / nikoli je nisem izdal.« In konča: »Ne vidi se jasno. Predvsem to sem vam hotel pokazati. / In morda je predvsem to tisto, zaradi česar bi se me morali zapomniti.«
Pesmi Janisa Ritsosa v izboru Korenine vetra na videz resda drsijo po površini, vendar so, če ponovimo za Nietzschejem, površinske iz globine. Iz globine doživljanja in sočutenja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Jelena Isak Kres; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2020
Tudi če poezijo Janisa Ritsosa, enega izmed klasikov grške literature 20. stoletja, beremo brez slehernega biografskega ali literarnovednega podatka, kaj hitro prepoznamo značilne grške prizore s kamnito pokrajino, ovcami, konopljikami, figami, borovci in oljkami vred, a tudi tragiko prejšnjega stoletja, polnega silovitih družbenih prevratov, vojn in smrti. Ritsosove pesmi so namreč zaradi svoje zavezanosti preprostosti, pripovednosti in opisu bralsko zelo dostopne, v njih pa odzvanja vse tisto, kar nato beremo v spremni besedi prevajalke in avtorice izbora Jelene Isak Kres. Namreč, da se za vztrajnim pritrjevanjem svobodi, svetlobi, lepoti in plesu skrivajo težko življenje in mnoge preizkušnje. Pesnika so že v zgodnjem otroštvu zaznamovali družinsko obubožanje, smrt brata in mame, tuberkuloza in šibko zdravje, kasneje pa tudi politični boj, internacija v taborišča v letih 1948–1952, izgnanstvo, preganjanje, prepoved objav, omejitev potovanj …
Številne pesmi v Koreninah vetra spominjajo na kroki, kar je verjetno posledica narave izbora. Prevajalka je namreč v knjigo vključila le krajše pesmi, saj je opus Janisa Ritsosa domala neprešteven, po količini verzov menda presega celoten obseg Iliade in Odiseje. A kratkost pesmi, ena od njih ima celo naslov Osnutek, ne pomeni tudi hitropoteznosti ali naglice, temveč predvsem prisotnost pozornega očesa, ki premišljeno odbira in spleta tesno vez med ženskami, ki čakajo v vrsti pred pekarno, in pesniki, ki čakajo v vrsti pred novo luno … Torej očesa, ki v vsakdanjosti, v vidnem in otipljivem, v banalnosti, tudi banalnosti zla, ob vsej bolečini in trpljenju vedno znova vidi tudi lepo, poetično, lirično, presežno, skrivnostno, celo hudomušno. Ali s pesnikovimi besedami: »Skrivam se za preprostimi rečmi, da me boste lažje našli – / če pa me ne boste našli, boste našli stvari, / dotikali se boste tega, česar se je dotikala moja roka, / odtisi naših rok se bodo zlili v eno.«
Pesmi so razvrščene kronološko od leta 1938, ko se je Janis Ritsos že uveljavil ne le na pesniškem prizorišču, temveč je postal tudi širše družbeno prepoznaven, in vse do leta 1987, ko je imel pred seboj le še tri leta življenja. Enovit ustroj Korenin vetra, pesmi so namreč ločene le z letnicami, je bralsko privlačen, knjiga pa deluje kot valujoča in sklenjena celota, vendar utegnejo zlasti raziskovalci ob sicer izčrpnem spremnem zapisu o avtorju in njegovem delu pogrešati natančnejšo opredelitev, iz katerih zbirk so posamezne pesmi.
Čeprav torej zbirka zajema le droben del Ritsosova opusa, se zdi izbor narejen tako, da jasno zrcali njegova tematska jedra, ki so jih praviloma oblikovale krvave oziroma temačne zunanje okoliščine. Pri tem velja poudariti, da v zbirki ne bomo našli neposrednih manifestativnih ali političnih pesmi, vztrajajo pa teme smrti, bolezni, tesnobe, ujetosti, togosti, samote, vendar tudi temu nasprotni poli, torej življenje, okrevanje, osvoboditev, gibanje in vedno znova iskanje bližine, dialoga s sočlovekom, nekako v smislu: »Toda vztrajal bom pri tem, da vidim in da ti kažem, je rekel, / kajti če ne vidiš še ti, je tako, kakor da tudi sam nisem videl – / vztrajal bom vsaj pri tem, da ne bom gledal s tvojimi očmi – / in morda se bova nekega dne, na neki drugi način, srečala.«
Nekaj let je Ritsosa navdihovala tudi antična zapuščina, tako materialna kot duhovna. Pesmi oziroma dogajanje v njih bodisi umešča v značilna arhitekturna okolja, v amfiteatre in ob antične kipe, razvaline, ali pa preprosto prenavlja oziroma komentira znane mite, »iščoč / neko globljo vez, oddaljeno, univerzalno alegorijo, / ki bi omilila tesnobnost osebne praznine«.
Pesnik antiko jemlje pragmatično, kot gradbeni material, ki se podobno kot morje, borovci ali luna ponuja v obdelavo, da bi z njim izrazil duha svojega časa, doživljanje in občutja. Mnoge teh pesmi so opremljene z opombami, ki na kratko obnovijo zadevno mitološko zgodbo, kar je za sodobnega, od antičnega sveta odtujenega bralca, vsekakor dobrodošla pomoč.
Ritsosov temeljni pesniški nastavek se, sodeč po izboru Korenine vetra, skozi čas ni temeljno spremenil. Kot da bi se v povsem sodobno razvezano in pripovedno obliko ustalil že zelo zgodaj oziroma brž ko je dokončno opustil rimo, ki ji je bil menda sprva zavezan. In čeprav je v zbirki kar nekaj pesmi, ki izpovedujejo avtorjev ustvarjalni kredo, Ritsosovo vztrajanje v poetičnem, tudi ko in kjer je najmanj pričakovano, najnazorneje ponazarja ravno sklepna pesem s pomenljivim naslovom Epitaf . Začne se z verzi: »Spominjajte se me, je rekel. Prehodil sem tisoče kilometrov / brez kruha, brez vode, po kamenju in trnju, / da bi vam prinesel kruh in vodo in vrtnice. Lepoto, / nikoli je nisem izdal.« In konča: »Ne vidi se jasno. Predvsem to sem vam hotel pokazati. / In morda je predvsem to tisto, zaradi česar bi se me morali zapomniti.«
Pesmi Janisa Ritsosa v izboru Korenine vetra na videz resda drsijo po površini, vendar so, če ponovimo za Nietzschejem, površinske iz globine. Iz globine doživljanja in sočutenja.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov