Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Anja Mugerli v svojem tretjem delu Čebelja družina ostaja zvesta nekaterim tematikam in motivom, ki jih poznamo že iz njenih prejšnjih knjig, in tako nas ne preseneča, da besedila v ospredje postavljajo intimne, zlasti družinske odnose, kakršne je raziskovala že v prvencu Zeleni fotelj. Posebej jo zanimajo trenja, negotovost, razhajanja, prikrivanja, tesnobe … v razmerjih, besedila pa tako naslavljajo zasebne in javne situacije in trenutke, v katerih se tovrstni poudarki razkrijejo; med njimi so smrt krušne matere, razpadanje ljubezenskega razmerja, prisilna hospitalizacija, pritisk nacistične oblasti, ljubezensko razočaranje, spontan splav …
Besedila ostajajo primarno zasidrana v ozkem, pretežno zasebnem družinskem prostoru, a se na obrobjih vendarle nevsiljivo zlivajo v javno sfero, ki pa jo v skoraj vseh primerih predstavlja ruralno okolje s svojimi šegami in navadami. Osebe tako spremljamo nekako na preseku njihovih intimnih razmerij in vpetosti v manjše vaške skupnosti, v katerih imajo še vedno pomembno vlogo tradicija, običaji in folklora. Četudi zgodbe večinoma niso časovno jasno določene, vzbujajo vtis, da se odvijajo v nekem preteklem času; vezi s sedanjostjo – ali prihodnostjo – so prešibke, da bi besedila delovala časovno-prostorsko sodobno. Notranje doživljanje literarnih oseb je pri tem sicer dovolj obče, da delujejo brezčasno in se je z njimi mogoče poistovetiti, prepoznamo lahko tudi odmeve nekaterih tradicij, šeg in navad v času in prostoru, ki se zdita blizu sedanjosti, toda družbeni kontekst je večinoma preveč osredotočen na folkloro, da bi bralstvo lahko dobilo bolj heterogeno podobo o zunanjih, družbenih dejavnikih, ki vplivajo na življenja literarnih oseb Čebelje družine.
Ob lajtmotivu starih običajev je pogost motiv tudi to, kar ustaljeno imenujemo »drugačnost« in njene posledice; zgodbe na eni strani prikazujejo izločenost iz širše družbene skupnosti, na drugi pa sram in nerazumljenost s strani bližnjih. Besedili Pust in Pirta tako tematizirata sprejemanje osebe z motnjo v duševnem razvoju, besedili Jezero in Pirta pa psihiatrično bolezen oziroma duševno stisko ter motiv »vaškega posebneža«. Izstopajoč, vseprežemajoč nenavaden interes, zaradi katere oseba obvelja za čudakinjo, pa obravnavata zgodbi Čebelja družina in Rdeči petelin.
Drugačnost oziroma čudaškost se v zbirki nenehno izrisuje med javnim prostorom ruralnih skupnosti in zasebnim družinskim okoljem. Skupnost osebe, ki jih razume kot drugačne ali čudaške, pretežno zasmehuje (Pust), izloča (Čebelja družina) ali vsaj spregleduje (Pirta), v zasebnih odnosih pa se pojavljata predvsem sram in nerazumevanje, kar je z idejnega vidika nekoliko pričakovana zastavitev. Obenem se zdi koncept drugačnosti le šibko premišljen, saj besedila pri obravnavi tega motiva ne ponujajo prav veliko. Slikajo tipske »drugačne«, »čudaške« osebe – psihiatrično bolnico, osebe z motnjami v duševnem razvoju, ljudi z nenavadnimi zanimanji, pri čemer se koncept drugačnosti ne preoblikuje. Zgodbam je podstavljen tipski koncept drugačnosti, ki ne predvideva »drugačnosti« znotraj normativa; liki so opisani na način, da ločnica med normativnim in nenormativnim ostaja ostra.
Največja odlika zbirke Anje Mugerli Čebelja družina je slogovna izbranost, avtorica jezik uspešno prilagaja temam, motivom in narativu. Besedila so spretno napisana v nekakšnem čezčasovnem, a prostorsko jasno zamejenem jeziku, saj si pogosto sposojajo besedišče, ki ustreza obredom in običajem upovedanega sveta.
Zbirka Čebelja družina nadaljuje avtoričino poetiko in razvija topose, ki jih iz njenih besedil že poznamo. Kratke zgodbe so prijetno berljive in prinašajo like, s katerimi se je mogoče poistovetiti, in situacije, v katere se ni težko vživeti, a se morda na trenutke bere preveč programsko. Kakor da si je avtorica vnaprej zastavila interesno področje – literarno preučevanje slovenske folklore – nato pa nekoliko manj pozornosti posvetila preostalim vsebinskim elementom, ki bi morda omogočili, da bi se v zbirki zgradila aktualnejša ali vsaj bolj heterogeno, celoviteje izrisana čas in prostor.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Anja Mugerli v svojem tretjem delu Čebelja družina ostaja zvesta nekaterim tematikam in motivom, ki jih poznamo že iz njenih prejšnjih knjig, in tako nas ne preseneča, da besedila v ospredje postavljajo intimne, zlasti družinske odnose, kakršne je raziskovala že v prvencu Zeleni fotelj. Posebej jo zanimajo trenja, negotovost, razhajanja, prikrivanja, tesnobe … v razmerjih, besedila pa tako naslavljajo zasebne in javne situacije in trenutke, v katerih se tovrstni poudarki razkrijejo; med njimi so smrt krušne matere, razpadanje ljubezenskega razmerja, prisilna hospitalizacija, pritisk nacistične oblasti, ljubezensko razočaranje, spontan splav …
Besedila ostajajo primarno zasidrana v ozkem, pretežno zasebnem družinskem prostoru, a se na obrobjih vendarle nevsiljivo zlivajo v javno sfero, ki pa jo v skoraj vseh primerih predstavlja ruralno okolje s svojimi šegami in navadami. Osebe tako spremljamo nekako na preseku njihovih intimnih razmerij in vpetosti v manjše vaške skupnosti, v katerih imajo še vedno pomembno vlogo tradicija, običaji in folklora. Četudi zgodbe večinoma niso časovno jasno določene, vzbujajo vtis, da se odvijajo v nekem preteklem času; vezi s sedanjostjo – ali prihodnostjo – so prešibke, da bi besedila delovala časovno-prostorsko sodobno. Notranje doživljanje literarnih oseb je pri tem sicer dovolj obče, da delujejo brezčasno in se je z njimi mogoče poistovetiti, prepoznamo lahko tudi odmeve nekaterih tradicij, šeg in navad v času in prostoru, ki se zdita blizu sedanjosti, toda družbeni kontekst je večinoma preveč osredotočen na folkloro, da bi bralstvo lahko dobilo bolj heterogeno podobo o zunanjih, družbenih dejavnikih, ki vplivajo na življenja literarnih oseb Čebelje družine.
Ob lajtmotivu starih običajev je pogost motiv tudi to, kar ustaljeno imenujemo »drugačnost« in njene posledice; zgodbe na eni strani prikazujejo izločenost iz širše družbene skupnosti, na drugi pa sram in nerazumljenost s strani bližnjih. Besedili Pust in Pirta tako tematizirata sprejemanje osebe z motnjo v duševnem razvoju, besedili Jezero in Pirta pa psihiatrično bolezen oziroma duševno stisko ter motiv »vaškega posebneža«. Izstopajoč, vseprežemajoč nenavaden interes, zaradi katere oseba obvelja za čudakinjo, pa obravnavata zgodbi Čebelja družina in Rdeči petelin.
Drugačnost oziroma čudaškost se v zbirki nenehno izrisuje med javnim prostorom ruralnih skupnosti in zasebnim družinskim okoljem. Skupnost osebe, ki jih razume kot drugačne ali čudaške, pretežno zasmehuje (Pust), izloča (Čebelja družina) ali vsaj spregleduje (Pirta), v zasebnih odnosih pa se pojavljata predvsem sram in nerazumevanje, kar je z idejnega vidika nekoliko pričakovana zastavitev. Obenem se zdi koncept drugačnosti le šibko premišljen, saj besedila pri obravnavi tega motiva ne ponujajo prav veliko. Slikajo tipske »drugačne«, »čudaške« osebe – psihiatrično bolnico, osebe z motnjami v duševnem razvoju, ljudi z nenavadnimi zanimanji, pri čemer se koncept drugačnosti ne preoblikuje. Zgodbam je podstavljen tipski koncept drugačnosti, ki ne predvideva »drugačnosti« znotraj normativa; liki so opisani na način, da ločnica med normativnim in nenormativnim ostaja ostra.
Največja odlika zbirke Anje Mugerli Čebelja družina je slogovna izbranost, avtorica jezik uspešno prilagaja temam, motivom in narativu. Besedila so spretno napisana v nekakšnem čezčasovnem, a prostorsko jasno zamejenem jeziku, saj si pogosto sposojajo besedišče, ki ustreza obredom in običajem upovedanega sveta.
Zbirka Čebelja družina nadaljuje avtoričino poetiko in razvija topose, ki jih iz njenih besedil že poznamo. Kratke zgodbe so prijetno berljive in prinašajo like, s katerimi se je mogoče poistovetiti, in situacije, v katere se ni težko vživeti, a se morda na trenutke bere preveč programsko. Kakor da si je avtorica vnaprej zastavila interesno področje – literarno preučevanje slovenske folklore – nato pa nekoliko manj pozornosti posvetila preostalim vsebinskim elementom, ki bi morda omogočili, da bi se v zbirki zgradila aktualnejša ali vsaj bolj heterogeno, celoviteje izrisana čas in prostor.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov