Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov