Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere: Jasna Rodošek
Prevedla Marjanca Mihelič; Ljubljana : Beletrina, 2020
Ne glede na vse – svet gre naprej. Naslov knjige madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija je podoben faktični ugotovitvi resigniranega posameznika, takšnega, ki nemara sluti, da je obtičal, zaostal, se zataknil v časovno in mentalno zanko vtisov, spominov in druge osebne prtljage, ki ga zdaj ovira pri premikanju in mu preprečuje, da bi stopil v korak s časom. Svet gre naprej v svojem ritmu in po svoji volji ter se pri tem ne ozira na zamudnike, Krasznahorkaijev pripovedovalec, vselej en sam, pa je tako dezorientiran, vržen iz vseh časovnih in prostorskih linij, da se obupano oprijema edinega središča, ki mu je še preostalo, da se prepozna kot jaz – jezika. Besedila, ki sestavljajo nenavadno hibridno tvorbo med romanom in kratko prozo, imenovano Svet gre naprej, namreč obvladuje paradoks: svet gre naprej, a pripovedovalec ostaja vselej isti in nespremenjen, sam s svojimi komaj obvladljivimi zgodbenimi meandri in razpotegnjenim jezikom. Zbirka se tako bere kot zgodba človeka, ki po letih samote in tišine hlastno spregovori o vsem, kar ga teži, le zato, da bi se na koncu poslovil in se znova pogreznil v osamo in morda dokončni molk.
Kaos Krasznahorkaijeve knjige je kljub vsemu strukturiran, osrediščen v podnaslovu On, ki označuje osebo in določa tri sklope oziroma tri dejanja: Govori, Pripoveduje in Se poslovi. Prvi sklop tako predstavi pripovedovalca, Njega, ki »govori« o svojem občutku do sveta, neredko v množini, in v duhu dramskega trikotnika napove temo zbirke. Preganja ga misel, da se je pri prehodu v novo dobo, ki ne sovpada nujno s katerim koli konkretnim zgodovinskim časom, nekaj kakor-da zalomilo; da je subjekt kljub nenehnemu premikanju obstal na mestu in da je bilo njegovo življenje zgolj iluzija gibanja. Ta prelom pridobi v drugem sklopu, naslovljenem Pripoveduje, konkretnejšo podobo hamartije oziroma usodne zmote. Najsi gre za nezadržno drsenje naproti smrti ali le za sosledje neprijetnih izkušenj nekje na robu reke Ganges, pripovedni glas predstavlja svet, v katerem je življenje neskončen niz napačnih odločitev ali vsaj dejanj, ki z vztrajnim, nepojasnljivim ponavljanjem kličejo katastrofo. Ko se v tretjem in zadnjem sklopu pripovedovalec končno poslovi, stoično ugotavlja, da se v takšnem svetu nikoli nič zares ne spremeni. In da bo svet, kakršen koli že bo, kljub takšni ugotovitvi, še vedno šel naprej.
Besedila zbirke Svet gre naprej v celoto povezuje tudi vztrajanje v sedanjosti, ki se kaže v hlastni, preobloženi govorici, ki želi na vsak način fiksirati trenutek v točko. Pripovedovalčeva obsedenost se zdi bolj kot ne posledica dejstva, da njegova pripoved obstaja zgolj kot jezik in je torej pripovedovanje edino dejanje, ki ga osmišlja in omogoča njegov obstoj. Občutek deplasiranosti izvira ne nazadnje ravno iz pripovedovalčevega prepričanja, da je njegov jezik zastarel in torej neustrezen za opisovanje novega, prihajajočega sveta – a če se odpove jeziku, izgubi tudi sebe. Zato brez predaha vztraja v govornem dejanju.
Tako kot prejšnja Krasznahorkaijeva knjiga Vojna in vojna tudi Svet gre naprej ni za vsakogar. Neskončni miselni meandri, ujeti v dolge stavke, narekujejo počasen bralni tempo. In vendar je to, kot se reče, aktualna knjiga, ki skuša na svoj način govoriti o krizi. Gre za slovesno poslavljanje od sveta, ki je že davno izginil, za ubesedovanje krize zavedanja in nezmožnosti, da bi se v tem oprijeli česarkoli drugega, razen neskončno trajajoče zdajšnjosti. Kot glas generacije v poslavljanju je to tudi nagovor naslednjim generacijam, poskus predaje spominskih delčkov raztreščenih subjektov in razdrobljenih vtisov dolgega dvajsetega stoletja, ki bo zdaj v novem tisočletju potrebovalo nov jezikovni izraz. Svet gre naprej – Krasznahorkai ostaja.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov