Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja
Ljubljana: Beletrina, 2020
Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.
Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!
Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja
Ljubljana: Beletrina, 2020
Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.
Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!
Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov